Galaksija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Galaksíja, osvétje ali megleníca je velikansko nebesno telo, sestavljeno iz zvezd, plinov, medzvezdne snovi in »temne snovi«. Zvezde, plini in medzvezdni prah sestavljajo okoli 10 do 20% mase galaksije. Galaksije drži skupaj gravitacijski privlak in telesa krožijo okoli njenega skupnega središča - jedra. Obstaja nekaj dokazov, da v središčih nekaterih ali celo vseh galaksij ležijo črne luknje. Galaksije se »razvijejo« iz protogalaksij.

Tipična galaksija lahko vsebuje od 10 milijonov do bilijona (10⁷ do 10¹²) zvezd, v vesolju pa je verjetno okoli 100 milijard (10¹¹) galaksij.

Spiralna galaksija ESO 269-57 v Kentavru vidna navpično skupaj z zvezdami iz naše Galaksije je oddaljena približno 150 milijonov svetlobnih let in je široka 200.000 svetlobnih let.

Beseda galaksija izhaja iz imena naše Galaksije, Mlečne ceste, kjer grška beseda gala, galactos pomeni mleko.

[uredi] Tipi galaksij

Galaksije so treh tipov: eliptične, spiralne in nepravilne. Galaksije je razvil v prvo uporabno obliko ameriški astronom Edwin Powell Hubble leta 1936. Njegovo razvrstitev galaksij uporabljamo še danes. Naša Galaksija je po vsej verjetnosti velika spiralna galaksija s prečko s premerom 30 kiloparsekov, oziroma 100.000 svetlobnih let. Vsebuje okoli 300 milijard zvezd, njena skupna masa je okoli trilijon Sončevih mas.

V spiralni galaksiji ima spiralni krak obliko logaritemske spirale. Ta oblika teoretično izhaja iz motenj enakomerno krožeče mase zvezd.

Kakor zvezde tudi spiralni kraki krožijo okoli središča, vendar s konstantno kotno hitrostjo. To pomeni, da zvezde prehajajo iz enega kraka v drug krak. Spiralni kraki so verjetno področja velike gostote. Ko se zvezde premikajo proti kraku, upočasnjujejo, in tako tvorijo večjo gostoto. To je podobno »valu« zmanjševanja hitrosti na avtocesti, polni avtomobilov. Krake vidimo, ker večja gostota omogoča tvorbo zvezd in v njih zaradi tega leži veliko svetlih in mladih zvezd.

[uredi] Sestave večjih razmer

Prostor med galaksijami je relativno prazen, razen v oblakih medzvezdnega plina.

Obstaja le nekaj prostih galaksij. Večina galaksij je gravitacijsko vezanih na številne druge galaksije. Večje sestave, ki vsebujejo do okoli 50 galaksij, so skupine galaksij. Še večje sestave, ki vsebujejo več tisoč galaksij na območju, širokem nekaj megaparsekov, so jate galaksij. Nadjate ali superjate so velikanske sestave, ki vsebujejo na desetine ali na tisoče galaksij, znotraj jat, skupin ali včasih posameznih, če je Vesolje enakomerno v tako velikih razmerjih.

Naša Galaksija je članica Krajevne skupine in je poleg Andromedine galaksije največja v njej. Vsega skupaj Krajevno skupino sestavlja okoli 30 galaksij v prostoru, velikem 1 megaparsek. Krajevna skupina je članica Krajevne nadjate, ki se imenuje tudi Nadjata Device.

[uredi] Zgodovina

Leta 1610 je Galileo Galilei s pomočjo svojega daljnogleda opazoval svetel pas na nočnem nebu, znan kot Rimska cesta. Ugotovil je, da je sestavljen iz ogromnega števila šibkih zvezd.

Leta 1755 je Immanuel Kant v razpravi, ki je temeljila na zgodnejšem delu Thomasa Wrighta iz leta 1750, (pravilno) razmišljal, da bi lahko bila galaksija vrteče telo z velikim številom zvezd, ki jih držijo skupaj gravitacijske sile, podobne silam v Osončju, vendar manjše jakosti. Takšen kolut zvezd bi od znotraj videli kot pas na nebu. Kant je domneval tudi, da bi lahko bile nekatere vidne meglice samostojne galaksije. Wright in Kant sta sklepala, da leži Sonce v središču takšnega zvezdnega sistema z obliko okrogle plošče.

Proti koncu 18. stoletja je Charles Messier izdelal katalog, ki je vseboval 109 najsvetlejših meglic. Kasneje je William Herschel izdelal podoben katalog s 5000 meglicami. Leta 1845 je lord Rosse izdelal nov daljnogled, s katerim je bil sposoben ločevati eliptične in spiralne meglice. V nekaterih meglicah je, zahvaljujoč Kantovi domnevi, prepoznal tudi posamezne točkovne izvore. Vseeno pa v splošnem meglic niso sprejeli kot posameznih galaksij, dokler tega vprašanja s pomočjo novega daljnogleda v zgodnjih 1920. ni razrešil Hubble. Hubble je lahko razločil zunanje dele nekaterih spiralnih meglic na množice posameznih zvezd in razpoznal nekatere kefeidne spremenljivke, ter z njimi ocenil razdalje do meglic. Bile so precej dlje, da bi ležale znotraj naše Galaksije.

Prvi je poskušal opisati obliko Rimske ceste in lego Sonca v njej William Herschel leta 1783 s skrbnim opazovanjem in preštevanjem velikega števila zvezd v različnih predelih neba. Iz oblike ozvezdja Herkul je potrdil gibanje Osončja v smeri proti Herkulu. Z izpopolnjenim postopkom je Jacobus Cornelius Kapteyn leta 1920 prišel do podobe majhne eliptične galaksije (s premerom okoli 15 Kpc) s Soncem blizu središča. Harlow Shapley je z različnim postopkom na podlagi katalogiziranja zvezdnih kopic odkril popolnoma drugačno obliko. Sploščen disk s premerom okoli 70 Kpc, kjer je Sonce stran od središča. Oba astronoma s tema postopkoma nista mogla upoštevati absorpcije svetlobe v medzvezdnem prahu, ki se nahaja v galaktični ravnini. To je uspelo leta 1930 Robertu Juliusu Trumplerju s proučevanjem razsutih kopic in na ta način se je pokazala danes znana oblika naše Galaksije.

Leta 1944 je Hendrik Christoffel van de Hulst napovedal mikrovalovno sevanje z valovno dolžino 21 centimetrov, ki izhaja od medzvezdnih atomov vodikovega plina. To sevanje so opazovali leta 1951. S tem sevanjem so lahko še natančneje raziskovali obliko Galaksije, ker nanj ne vpliva absorpcija prahu. Z njegovim Dopplerjevim pomikom so lahko odkrili gibanje plina v Galaksiji. Ta opazovanja so vodila do predpostavke, da v središču naše Galaksije obstaja vrteč sestavni del, valjaste oblike, podoben ročki. Z izboljšanimi radijskimi daljnogledi lahko zaznajo vodikov plin tudi v drugih galaksijah. V 1970. so spoznali, da skupna vidna masa galaksij (zvezd in plinov) natančno ne odgovarja hitrosti vrtečega plina, kar je vodilo do domneve o temni snovi.

V začetku 1990. je Hubblov vesoljski daljnogled prinesel še izboljšana opazovanja. Med drugim so z njegovo pomočjo spoznali, da manjkajoča temna snov v naši Galaksiji ne more vsebovati izključno šibkih in malih zvezd. Poleg tega so z daljnogledom pokazali na obstoj sto bilijonov galaksij v samem opazljivem Vesolju.

Leta 2004 je postala Galaksija Abell 1835 IR1916 najbolj oddaljena galaksija, kar so jo kdaj videli ljudje.