Simfonija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Simfonija je izraz, ki izhaja iz grške besede za konsonanco (prijetna harmonija). V baročni dobi je bila simfonija nekakšen preludij (uvodni stavek skladbe). Iz tridelne oblike monogih simfonij (opernih uvertur) se je razvila osnovna zgradba za simfonijo, namenjeno koncertnim izvedbam. Kasneje so se prvotni trije med seboj povezani stvaki po obsegu povečali in postali med seboj bolj jasno ločeni, čez čas pa se jim je pridružil še četrti stavek. Haydn je bil s svojim lastnim orkestrom v idealnem položaju da je razvil simfonično obliko kakršno je želel sam. Ustvaril je več kot sto simfonij, pri katerih so pogosto celi stvaki zrasli iz ene same teme, bogata harmonija in ritmični polet sta še bolj poudarila izrazno toplino. Ta nova glasbena oblika se je zelo hitro širila, skladatelji »mannheimske šole« so v simfonično glasbo vpeljali več glasbenih posebnosti (nenadni kontrasti med forte in piano, uavajanje crescenda in decrescenda. Beethoven je s svojimi devetimi simfonijami nadgradil delo svojih predhodnikov (Haydn, Mozart, ..). Obliko je razširil po obsegu in jo privedel do začetkov romantike. Klasična oblika simfonije je imela štiri stavke, v kateri je bil vsaj en stavek v pevladujoči obliki tistega obdobja.
