Anton Janša

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Anton Janša, slovenski slikar in čebelar, * 1734, Breznica na Gorenjskem, † 1773, Dunaj.

Anton Janša je poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden izmed najboljših poznavalcev čebel. Akademsko izobraženi slikar je deloval kot prvi učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru.

[uredi] Življenjepis

Ker je bil zelo nadarjen za slikarstvo, prav tako kot njegova dva brata (doma so si na sklednju uredili atelje) so se vsi trije, kljub temu, da niso znali brati in pisati, odpravili na Dunaj in se vpisali na slikarsko akademijo. Brat Lovro je študij tudi končal in postal profesor na tej isti akademiji. Anton Janša pa se je kljub svojemu talentu za slikanje odločil za čebelarjenje. Leta 1769 je začel intenzivno ukvarjati s čebelarstvom, saj so ga čebele in vse kar je bilo z njimi povezano, zanimale že od majhnih nog. Doma so namreč imeli nad sto panjev, pred katerimi so se zbirali sosedje in se pogovarjali o čebelarjenju in kmetovanju. Leto kasneje je Janša opravil izpite in postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva v večini avstrijskih dežel. Čebelaril je na cesaričinem vrtu Augarten in potoval po ostalih avstrijskih deželah, kjer je predstavljal svoje odkritje povezano s prevažanjem čebel na ajdovo pašo.

Zaslovel s svojimi predavanji, na katerih se je kazalo njegovo zelo natančno poznavanje čebel. V nemškem jeziku je napisal dve pomembni knjigi: Razpravo o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu. Slednja je izšla šele po njegovi smrti, leta 1775. Knjigo je kasneje prevedel in dopolnil Peter Pavel Glavar. Janša je v Popolnem nauku o čebelarstvu zapisal: »Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.« Ti deli sta še vedno zelo poučni, saj nauke iz njih čebelarji še dandanes upoštevajo. Cesarica Marija Terezija je po njegovi smrti izdala odlok, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah.

Kot čebelar je poznan po spremembi velikosti panjev in njihovi obliki, ki je omogočila skladanje panjev v blok. Ker je bil tudi izjemen slikar je panjske končnice, to so stranice nekdanjih čebeljih panjev ali kranjišč, tudi poslikaval s kranjskimi motivi. Na končnicah so oziroma prevladujejo predvsem poslikave, slikane z oljnimi barvami, ki prikazujejo človeške slabosti, posvetni motivi ter slike, ki smešijo določene poklice. V začetku 20. stoletja je s spremembo načina čebelarjenja poslikovanje večinoma izginilo, vendar pa se je mnogo končnic ohranilo in so trenutno na ogled po različnih muzejih in zasebnih zbirkah. Slikanje na sprednje stranice panjev je posebno značilno za slovenski alpski prostor. Janša je ovrgel zmotno prepričanje, da so troti vodonosci, sklepal, da matico oplodijo v zraku in da je čebele koristno voziti na pašo. Iznašel je tudi matičnjak in populariziral Scopllijeva odkritja o čebelah.

Slovenski čebelarji so njegov čebeljnjak ohranili, leta 1884 pa mu je čeblarsko in sadjerejsko društvo na njegovo rojstno hišo postavilo spominsko ploščo. Po njem nosi ime čebelarski muzej v Radovljici in čebelarska plemenilna postaja na koncu doline Završnice.