Bajkalsko jezero
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bajkálsko jézero (rusko Озеро Байкал (Ozero Bajkal)) v jugovzhodni Rusiji ob meji z Republiko Burjatijo je najstarejše, po količini sladke vode največje in najgloblje sladkovodno jezero.
Razteza se na površini 31.494 km², kar je enako površini Belgije. Dolžina jezera je 636 km, širina 25 do 79,5 km, dolžina obale je vsaj 2.000 km. Globina jezera doseže 1.743 m, srednja globina je 731 m. Dno jezera leži 1.285 m pod morsko gladino. Jezero vsebuje več kot 23.000 km³ vode tako, da bi ga lahko napolnili s prostornino vseh Velikih jezer. Ta količina je enaka 1/5 količine vse svetovne sladke vode.
Pod jezerom leži globoka, 25 do 30 milijonov let stara celinska prelomna razpoka in vsebuje debele, nedotaknjene plasti usedlin. Globina usedlin na nekaterih predelih jezera meri tudi do 6.400 m.
V jezero priteka več kot 340 rek, od tega sedem največjih Selenga, Čikuj, Hilok, Uda, Turka, Barguzin in Zgornja Angara, odteka pa edino reka Angara. Na jezeru je 22 otokov, največji med njimi je Olhon, dolg 72 km.
Ob jezeru živi 2.500 vrst živali, od katerih je 82% endemitov, 1.000 vrst rastlin (od tega 852 vrst in 233 podvrst alg) in 50 vrst rib. Svetovno znani bajkalski tjulenj ali nerpa (Phoca sibirica) je edini sesalec, ki živi na področju celotnega jezera.
Leta 1957 so zaradi tovarne celuloze na južnem delu jezera pri Bajkalsku izbruhnili nemiri, ki so vzpodbudili ekološko ozaveščenost med izobraženci, ne pa pri sovjetski birokraciji. Tovarna še vedno spušča industrijske odplake v jezero.
Do začetka izgradnje transsibirske železnice je bilo o jezeru malo znanega. Da so premostili pot, je bilo potrebnih 200 mostov in 33 predorov. V istem času (1896 - 1902) je velika hidrogeografska odprava pod vodstvom F. Driženka izdelala podrobni atlas dna.