Strukovci
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Strukovci | |
|---|---|
| Zemljevid: | Strukovci |
| Nadmorska višina: | 205 m |
| Število prebivalcev: | 183 |
| Poštna št./pošta: | 9265 Bodonci |
| Občina: | Puconci |
| Pokrajina: | Prekmurje |
| Statistična regija: | Pomurska regija |
| Vir: SURS, popis prebivalstva 2002. | |
Strukovci so naselje v občini Puconci.
[uredi] Glej tudi
- Seznam naselij v Sloveniji
- Štefan Küzmič
[uredi] Zunanje povezave
Ta članek o naselju v Sloveniji je škrbina; Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
Strukovci so obcestna vasica, nekoliko oddaljena od najpomembnejših prometnih povezav, ki se v zgodovini prvič omenja leta 1365 z imenom ZTRYKOLCH, potem leta 1366 z imenom ZTRYPKOVCH in leta 1499 z imenom ZTHRYKOWCZ. Ti podatki pričajo o tem, da je bila naša vas že takrat registrirana. Prvi zametki vasi so bili ob stari Ledavi in šele postopoma so se prebivalci priseljevali h glavni cesti. Samo vas smo si vaščani razdelili nekako na štiri dele. Ob glavni cesti ležijo Spodnji Strukovci, ob cesti, ki pelje proti Zenkovcem, pa stanujejo Ledavščari. Njihovo ime je verjetno v povezavi z Ledavo, ki teče mimo njihovih domov. Ko nas pot vodi še naprej, mimo potoka Ledave in Lesa na levi strani, naletimo na Bacov kot. Še naprej po cesti pa pridemo do Kustoga brega, kjer je začetek Zgornjih Strukovcev.
Vas spada v Krajevno skupnost Zenkovci in Občino Puconci. Od Murske Sobote je oddaljena približno 12 km. Bogata ravnica nudi prebivalcem dobre življenjske pogoje, zato že od nekdaj ni bilo izrazitega izseljevanja v tujino. Največji val izseljevanja se je odvijal pred prvo svetovno vojno. Polja in travniki se bohotijo proti Kranjčkemu lesu vse do Skakovec, rodna gruda Zgornjih Strukovec pa meji na Zenkovsko področje.
Če se ozremo nekaj stoletij nazaj, v pisnih virih ne zasledimo podatkov o razvoju vasi in o življenju v njej. Nekaj zgodovinskih virov je ohranjenih iz turškega obdobja, vendar je tudi tega zelo malo. Po padcu Velike Kaniže, leta 1600, so se Mrki naglo približevali slovenskemu ozemlju in skoraj 100 let strahovali, ropali in pobijali. Ker Turki niso mogli vzpostaviti enotne turške oblasti zaradi Madžarov, ki so prav tako izkoriščali naš mali narod, so z,grožnjami zahtevali dajatve, ki pa vseeno niso omilile krutosti turških pohodov. Za sabo so puščali upostošene kraje, veliko ljudi je končalo v suženjstvu, najhujši pa je bil krvni davek. Pobirali so zdrave fante, jih v Turčiji vzgajali v janičarje, ki so potem, ko so odrasli, neusmiljeno pobijali svoje rojake. Matere so jim iz strahu, da bi jih izgubile sekale prste, rezale ušesa, samo da bi ostali doma. Mirki so bili tudi strah in trepet naših vasi, zato so vaščani ob prihodu Turkov kurili kresove in se obveščali z zvonenjem. Toda velikokrat žal prepozno, ker je krvoločna turška roka udarila iznenada in nepričakovano. Na Goričkem so se ljudje skušali izogniti Turkom z begom na večje vzpetine, kjer je bilo življenje težje, toda varnejše. Ob koncu 19. stoletja je začelo,število prebivalcev v vasi naraščati. Vedno večje bilo takih, ki so si z marljivim delom prigarali kakšen košček zemlje, si zgradili kajžo in živeli človeku dostojno življenje. V takih družinah je bilo veliko otrok. V povprečju kar osem. Običajno je bilo veliko več otrok v revnih kot v bogatih družinah.
V teh letih so se že izoblikovali dva ali trije večji kmetje, ki so potrebovali veliko cenene delovne sile. Kajžarji so tako za naturalije po cele dneve hodili na garaško delo. Otroci so komaj shodili, pa so že morali s trebuhom za kruhom. Zaposleni so bili kot pestunje ali pastirčki. Ko pa so odrasli, pa so se preživljali kot dekle ali hlapci.
Še dve ali tri leta po vojni je število prebivalcev v vasi naraščalo, potem pa je začelo upadati. V mestu so potrebovali pridne roke, ljudem so obljubljali lepše življenje, zato je takrat veliko ljudi zapustilo domačije in odšlo v mesto. Za izgradnjo opustošene domovine smo potrebovali tudi veliko znanja. Količkaj nadarjeni otroci so se po osnovni šoli pod zelo ugodnimi pogoji šolali na srednjih šolah. Zelo znamenita je bila srednja šola v Rakičanu. Mnogi od njih se na rodno grudo kot kmetje nikoli več niso vrnili. Nekatere pa je vendarle premagala ljubezen do domačije in zemlje, tako da so se odločili nadaljevati kmečko tradicijo. Danes živi še nekaj starejših občanov, ki so gorje in dobro takratnega časa občutili na lastni koži.
Čeprav smo majhna, na videz nepomembna vas, so občani Strukovec in Skakovec leta 1867 ustanovili enooddelčno evangeličansko ljudsko šolo. Pred tem so otroci obiskovali farno šolo v Bodoncih. Pouk se je začel 1. 1868, ko je prišel prvi učitelj Janoš Bako in pričel poučevati v zasebni hiši. L. 1869 so občani že postavili šolsko poslopje. Štiri leta po ustanovitvi šole so v Strukovce prešolali še otroke iz Puževec, ki so prej hodili v šolo v Puconce. L. 1902 je obiskal šolo prekdonavski škof Ferenc Gyuratz, 1. 1908 pa veliki župan Železne županije. uradovalni in učni jezik je bila ves čas madžarščina. L. 1920 je postala šola slovenska. Ministrstvo prosvete jo je 30. jul. 1. 1927 razširilo v dvooddelčno. Na osnovi zakona o narodni šoli iz leta 1929 in po odločbi banske uprave, z dne 27. sept. 1930, je postala "državna narodna šola". Z novo ureditvijo šolskih okolišev so z 31. jan.1. 1930 začeli našo šolo obiskovati še otroci iz Zenkovec. Obenem pa se je odredilo, da morajo evangeličanski otroci iz Skakovec obiskovati nekdanjo rimskokatoliško šolo na Cankovi. Že na začetku šolskega leta 1930/31 so Zenkovce spet priključili k bodonski šolski občini. Prvi učitelj Janos Bako, rojen 1840 v Vanegerszegu, je 1. 1862 dokončal učiteljsko šolo v Šopronu in začel poučevati v rojstnem kraju. 11. jan. 1868 je prišel v Strukovce. Jezika občanov ni razumel, a ga je sčasoma obvladal. Tu je poučeval 42 let, do 1. 1910, ko je odšel v pokoj. Slovel je kot kmetijski gospodarstvenik, zlasti kot sadjar in čebelar. Po upokojitvi ga je nasledil sin Karol, katerega je izvolila "gmajna", in ki se je prav tako izobraževal v Šopronu.
Ob začetku svetovne vojne je moral oditi na bojišče, zato ga je do konca vojne nadomeščal njegov oče, ki pa se je ob priključitvi Prekmurja k Sloveniji umaknil iz šole in 19. febr. 1925 leta umrl. Po očetovem umiku je Karola Bakbja do 3. febr. 1922 nadomeščala učiteljica Olga Szelessy. Po sedmih letih se je Bako ml. vrnil iz ruskega ujetništva in spet prevzel vodstvo šole ter večinoma sam poučeval dva oddelka in evang. verouk. Na tem mestu je ostal tudi v času okupacije. V prvih tednih okupacije sta bivali v šoli nemška in madžarska vojska, od 3. aprila 1945 pa sanitetni oddelek rdeče armade.
Po osvoboditvi je bila prva začasna upraviteljica Terezija Kočar. Učenec strukovske šole je bil akademski slikar Lajoš Vrečič, roj. 1. 1900 v Skakovcih. V času madžarske oblasti je delovala osemletna osnovna šola, po vojni nekaj časa sedemletna nato pa do leta 1952, štiriletna. Tega leta šest mesecev ni bilo pouka. Učenci so obiskovali osnovno šolo v Brezovcih. Leta 1953 je začela ponovno delovati štiriletka, vse do konca leta 1962. V času med obema vojnama sta pod vodstvom učitelja Bako Karela delovali dve glasbeni Play bandi.
V začetku druge svetovne vojne so Prekmurje zasedli Nemci, vendar so ga že po nekaj dneh v Murski Soboti slovesno predali Madžarom. S prihodom Madžarov so prišli tudi njihovi učitelji in slovenščino je izrinila madžarščina, ki je bila za naše otroke popolnoma tuja. Z vsem tem je bila pogojena tudi madžarizacija slovenskih krajevnih in osebnih imen. Strukovci so se v času madžarskega okupatorja imenovali SÜRUHAZ. Za slovenske otroke učenje tujega jezika vsekakor ni bilo prijetno, saj jim je bila materinščina veliko bližja in lažja. Tudi odrasli so čutili tujo oblast. Pretrpeli so veliko gorja in ponižanja samo zato, ker so bili Slovenci. Madžari so neusmiljeno mobilizirali v svojo vojsko naše fante in može. Tako je veliko žena s številnimi lačnimi usti svojih otrok ostalo samih. Garale so, jemale iz svojih ust, samo da bi nasitile svoje otroke. Mobiliziranec v madžarsko vojsko je bil tudi Aleksander Vučak, roj. 1. 1920. Mobiliziran je bil 1. 1942, padel pa je 1. 1944, nekje na Madžarskem. Nadvse ponosni pa smo, da je bil v naši vasi rojen veliki prekmurski človek, Štefan Küzmič. Urbarni zapisi za Strukovce iz leta 1727, ki sicer zrcalijo tudi imovinsko sestavo tega obledavskega naselja v okviru takratne gornjelendavske zemljiške gosposke odkrivajo dejstvo, da Küzmič izhaja iz premoženjsko šibkejše, tlačanske družine. Ne glede na to, pa mu je vendarle bila dana možnost, da si je pri Sv. Benediktu oziroma v Kančevcih in v bližnji Radgoni ob Muri pridobil temeljno znanje iz pismenstva v materinem jeziku ter prav tako tudi iz madžarščine in nemščine. V relativno kratkem času šolnikovanja je poleg madžarske aritmetike in kolokvijev izdal slovenski abecednik. Po zapisu Küzmičevega naslednika Mihaela Bakoša v knjigo umrlih evangeličanske cerkvene občine v Šurdu, je zvesti duhovni pastir izdihnil 22. decembra leta 1779. Tako mu je Bakoš ob smrti zložil pesem v latinščini, ki se ob svobodnem prevodu glasi takole:
Kdo počiva tu? Morda o mrtvem popotnik sprašuje tako. Tu si spočilo je Štefana Küzmiča telo, v siromaštvu odhranila, v Strukovcih, tam na Ledave rečnem obrežju. Na pol mrtev bil je vodovju zavratnemu odet, da bil bi potem uka željan k Muzam poslan.
Ob 250-letnici rojstva so v Strukovcih odkrili spominsko obeležje Štefanu Küzmiču, na katerem je zapisano: Zagviišno etoga vezdešnjega človečanskega naroda stalnost je takšna, da vekši tao njega more zadovolen biti s tistim jezikom, šteroga se je vu onoj krajini, vu kateroj žive nucati I na svoj hasek obračati od majncena navčo. ( IZ PREDGOVORA K NOVEMU ZAKONU ŠTEFANA KUZMIČA).
Ko je zasijala svoboda, je naše ljudi čakalo novo trpljenje, ki so ga premagovali z upanjem na lepše, boljše in srečnejše življenje. Prebivalcem tega območja je bila osnovna dejavnost kmetijstvo. Ravno v tem času pa se je vršila obvezna oddaja kmetijskih pridelkov, kot so bili: pšenica, krompir, mast, svinje, govedo, mleko. To je bilo obdobje zelo težkega življenja, vendar je prekmurski človek vse to preživel z ljubeznijo do svoje zemlje. Z odkupom mleka je v kmetov mošnjiček vendarle prišlo nekaj denarja in življenjska raven se je začela počasi dvigovati. V letih po vojni smo tudi pri nas imeli nekaj obrtnikov. To sta bila dva kovača, dva čevljarja, en mizar, en mlatičar, zidarski mojster in gostilna. Leta 1961 sta prišla kmetom na pomoč prva traktorja. Lastnika pa sta bila Pavlinjek Štefan z Buldogom in Vučak Geza s Farmarjem. Nato sta sledila še traktorja pri Bukvič Beli 1. 1962 in Šiftar Ludviku 1. 1965. Prvo mlatilnico je pripeljal v vas Šiftar Ernest, izpodrinil pa jo je kombanj, leta 1965, katerega lastnik je bil Pavlinjek Štefan. Povojni čas je bil tudi čas ustanavljanja kmetijskih zadrug, ki so kmetom svetovale in pomagale v boju za večji kos kruha. Leta 1959 je bila ustanovljena Kmetijska zadruga v Puževcih, katere člani so bili tudi naši kmetje.
Po vojni je namreč vso prebivalstvo v vasi živelo izključno le od tistega, kar jim je dala zemlja. To je bil tudi čas agrarne reforme in uvedba zemljiškega maksimuma, ki je prizadela zlasti večje kmete. Ko si je narod opomogel od vojne vihre, se je pričelo lepše, lažje in boljše življenje. Kmet je bil deležen precejšnje pomoči s strani HKS Panonka, predvsem v obliki ugodnih posojil.
V sedemdesetih letih sta zrasla dva sodobna hleva za vzrejo živine, dva hleva za vzrejo prašičev in tri farme za vzrejo piščancev. Nekaj let nas je pestil odhod mlade delov ne sile z domov. Mladina je odhajala v mesto v upanju na lepše in boljše življenje pa tudi cene kmetijskih pridelkov in stroški pridelovanja so bili taki, ki mladih niso nič kaj vzpodbujali k napornemu načinu življenja. Danes kljub negotovosti, ki nam jo prinaša prihodnost, mladi ostajajo na kmetijah.
Danes je v vasi 42 kmetij, od tega 14 čistih. 19 je takih, kjer je vsaj en član družine zaposlen. Na 8 kmetijah pa so ostali starejši ljudje osamljeni in niso kos zahtevnemu delu na kmetiji. Povedati moramo, da se je življenje v vasi v primerjavi s povojnimi leti obrnilo na bolje. Kmetom je prizanešeno s težkim fizičnim delom, ker jim pri večini opravil pomaga sodobna mehanizacija. Tudi našim gospodinjam pri vsakdanjih opravilih pomagajo tehnični pripomočki. Nič več ni težavnega pranja pri potoku, potico pa speče sodoben električni štedilnik.Leta 1955 je vas zajel val sreče, saj smo dobili elektriko. Tako se je življenje v marsičem spremenilo in danes si brez tega dragocenega vira le težko predstavljamo življenje. Leta 1963 je bila ustanovljena KS Zenkovci, ki združuje 4 vasi in sicer Zenkovce, Beznovce, Puževce In Strukovce. Prvi asfalt smo Strukovčani dobili leta 1968. Zob časa ga je kmalu tako načel, da vožnja po njem ni bila več možna. Tako je junija 1986 skozi našo vas spet peljala lepa asfaltna cesta.
V začetku sedemdesetih let so se pojavili tudi prvi in edini kooperanti za vzrejo brojlerjev, s kapaciteto 15 do 18 tisoč v turnusu. To je letno dvestotisoč piščancev. Vso to delo pa še vedno poteka v kooperaciji z Agromerkurjem iz M. Sobote, čeprav je prihodnost zelo negotova. V zadnjih letih se je pojavljala kot dober vir zaslužka tudi sladkorna pesa, vendar tudi na tem področju ni vse tako, kot bi si ljudje želeli. Tudi leto 1986 bo ostalo zaznamovano. Tega leta so po velikih prizadevanjih zazvonili prvi tako težko pričakovani telefoni. Danes je na telefonsko omrežje priključenih kar 50 naročnikov. Velik delež sredstev za izgradnjo vseh teh del so prispevali vaščani sami.
V zadnjih desetih letih smo občani s pridnim delom in prizadevnostjo posameznikov uredili pokopališče in dogradili mrliško vežo, ki že od leta 1995 služi svojemu namenu. Napeljana sta bila tudi mestni vodovod in kabelska antenska povezava, nogometni klub pa je uredil brunarico s slačilnicami in točilnim pultom. Zanemarljivo pa ni tudi to, da je bila v preteklih letih speljana asfaltna povezava do sleherne hiše v naši vasi, in da ima veliki del vasi, ulično razsvetljavo. Kmetije so vedno bolj avtomatizirane in mehanizirane. Tako je v vasi okrog 70 traktorjev in veliko različnih strojev ter priključkov za delo na kmetiji.
Zasluga melioracije in komasacije, ki sta bili opravljeni leta 1987, je pripomogla da je obdelava zemljišč optimalnejša, delo zelo olajšano in hektarski donos večji.
V vasi imamo kar nekaj obrtnikov. Od tega 3 avtoprevoznike, 3 kombanjiste, pleskarja, servis kmetijske mehanizacije in video studio. Seveda pa nismo tudi brez gostilne, ki je obstajala že pred približno 250. leti. Še danes se je ohranilo njeno nekdanje ime - pri Pavliču.
Že pred drugo svetovno vojno je bilo zelo živo tudi kulturno delo. Pod vodstvom pokojnega učitelja Bakoja se je takratna mladina kulturno udejstvovala, učili so se različne enodejanke in igrice. Njihovih nastopov so bili veseli v vsej širši okolici. Tudi po vojni so se še našli organizatorji različnih prireditev. Kulturno delo je bilo osredotočeno na zimske mesece, ko je delo mirovalo. Kulturno delo pa je posebej oživelo ob pripravah na praznovanje dneva žena.
Naj povemo še nekaj o prebivalcih našega kraja. Trenutno nas je 180. Najstarejša občanka Ema Šiftar, je bila rojena 1908. Sedaj so ji moči že skoraj pošle. Najstarejši občan Alojz Smodiš, pa je zagledal luč sveta 1. 1918. Nataliteta v Strukovcih je nekaj let zelo padala, v zadnjih letih pa se je kar nekaj mladih ljudi odločilo ostati doma in rezultati so tu. Dobili smo kar veliko malih "kričačev", ki so nam vsem v ponos in naše veliko upanje, da bodo nadaljevali tradicijo svojih dedov in pradedov. Malčki imajo priložnost obiskovati Vzgojno-varstvene organizacije v Brezovcih in Puconcih, kjer je tudi obvezna osnovna šola. Takšno je življenje. Ljudje prihajajo, živijo in delajo. Pride pa tudi čas, ko se je treba posloviti. To slovo je toliko lažje, če imaš občutek, da si vendarle naredil za nekoga nekaj dobrega. Zato nam je ostala dolžnost, da še enkrat izrečemo zahvalo vsem tistim, ki so kakorkoli pomagali in prispevali k razvoju rodnega kraja, pa jih žal ni več med nami. Ponosni smo, da smo včasih lahko živeli z njimi.
V spomin in čast pokojnim, poklanjamo naslednje vrstice:
"Polje, kdo bo tebe lubil, kdo oral bo tvoje brazde, kdo sejal bo žito vate, kdo požel bo zlato klasje?"
To je bila kratka predstavitev razvoja naše vasi in življenja v njej. Vedno delaven in optimizma poln strukovski človek je iz svoje rodne peščice zemlje znal izstisniti toliko, da mu ni bilo potrebno odhajati v tujino za lepšim življenjem. Res je, da se tudi danes težki časi, polni obremenitev in skrbi, toda potrebno je imeti upanje na boljšo in lepšo prihodnost. To upanje polagamo na srca našim mladim kmetom, saj brazde na polju vabijo mlade moči. Splača se vztrajati, saj po dežju vedno posije sonce.
