Urbain-Jean Joseph Le Verrier
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Urbain-Jean Joseph Le Verrier, francoski astronom, astrolog in matematik, * 11. marec 1811, Saint-Lô, Manche, Francija, †23. september 1877, Pariz.
[uredi] Življenje in delo
Njegov oÄe, nižji državni uradnik, je prodal svojo hiÅ¡o, da bi lahko poslal sina na univerzo. Sinov uspeh je opraviÄil njegovo požrtvovalnost. Svoj prvi Älanek o astronomiji je objavil že leta 1831 Å¡e med Å¡tudijem na Politehniki.
Le Verrier je zaÄel poklicno življenje kot kemik v Gay-Lussacovem laboratoriju, kjer je delal obetajoÄe raziskave s spojinami fosforja z vodikom in kisikom. Vendar se mu je leta 1836 ponudila priložnost, da postane profesor astronomije na Politehniki, kjer je delal. V vlogi astronoma se je tako znaÅ¡el popolnoma po nakljuÄju. Ukvarjal se je z vpraÅ¡anji nebesne mehanike, nadaljeval Laplaceovo delo in Å¡e z veÄjo natanÄnostjo dokazal stabilnost OsonÄja.
Arago ga je kot pomoÄnika opozoril, da bi bilo potrebno gibanje Merkurja natanÄneje preuÄiti. Njegovi natanÄni raÄuni so pokazali, da njegovo prisonÄje prehiteva za 40"/stoletje kot je napovedala Newtonova teorija.
Leta 1845 je bil Le Verrier prepriÄan, da je med Merkurjem in Soncem Å¡e neodkrit planet. Imenoval ga je Vulkan, po rimskem bogu ognja, ker bi moral biti zelo vroÄ, saj bi zaradi bližine Sonca celo žarel. 26. marca 1859 je francoski ljubiteljski astronom dr. Lescarbault gledal skozi daljnogled in bil priÄa nenavadni igri Sonca. ÄŒrn madež je Å¡el preko SonÄeve ploskve in izginil na drugi strani. Bil je prepriÄan, da je naÅ¡el neznan planet. ÄŒrn madež se je premikal zelo hitro, zato je bila izkljuÄena SonÄeva pega, ki bi se vrtela s Soncem. Ko je Le Verrier skuÅ¡al izraÄunati odstopanje gibanja Merkurjeve elipse, se je zdelo poÄasnejÅ¡e kot dejansko gibanje planetov. Iz tega je tudi sklepal, da so Venerino maso izraÄunali premajhno in da so njeno maso napaÄno prenesli na vpliv Merkurja. Vendar se je bolj nagibal k zamisli, da Merkurjev tir premika neznan planet. Poiskal je Lescarbaulta, da bi se prepriÄal o njegovih opažanjih, saj je bil Lescarbault zdravnik in ne astronom. Poleg tega si je želel dobiti njegov amaterski daljnogled. Njuno sreÄanje je bilo edinstveno v zgodovini astronomije. Znan astronom se je ponižal in poiskal neznanega skromnega ljubitelja. Najprej se je predstavljal z izmiÅ¡ljenim imenom, ko pa se je prepriÄal o zanesljivosti Lescarbaultovih opazovanj, je razkril, kdo je. Na osnovi Lescarbaultovih raÄunov je Leverrier ocenil Vulkanov premer na 500 km, oddaljenost od Sonca pa 21,0652 · 109 m (30 · 109 m), kar je približno tretjina Merkurjeve in sedmina Zemljine polosi. Obhodna doba planeta naj bi bila 19 dni in 17 ur. Sam in mnogi drugi so poskuÅ¡ali pojasniti nepravilnost Merkurjevega tira z vplivom gravitacije takega namiÅ¡ljenega planeta med Merkurjem in Soncem, kar je bilo takrat aktualno, saj so na ta naÄin odkrili Neptun in Pluton. Nekateri ljubitelji, kot na primer S. H. Schwabe so iskali takÅ¡en planet, Å¡e preden je Le Verrier objavil svoje izsledke. Vulkanov tir bi bil tako kot Merkurjev nagnjen na ekliptiko, zato ne bi preÄkal SonÄeve ploskve pri vsakem obhodu. Le Verrier je na osnovi svojih opazovanj izraÄunal celo trenutek Vulkanovega prehoda preko SonÄeve ploskve. Po njegovi napovedi naj bi med Sonce in Zemljo priÅ¡el marca ali aprila leta 1860. Vendar ga tudi z vložitvijo velikega napora niso uspeli najti, Äeprav so zelo skrbno preuÄevali okolico Sonca tudi ob vseh naslednjih SonÄevih mrkih. Le Verrier je menil, da je Å¡el Vulkan mimo Sonca ponoÄi. Marca leta 1862 ga naj bi spet odkrili. AngleÅ¡ki astronom ljubitelj Lummis iz Manchestra je odkril Ärn madež, ki je Å¡el Äez Sonce. Na osnovi njegovega opažanja so lahko Å¡e natanÄneje izraÄunali Vulkanov tir. Francoza Radau in Valz sta popravila polos na 21,201 · 109 m, obhodno dobo pa na 19 dni in 22 ur, kar se je skoraj ujemalo z Le Verrierjevimi raÄuni. Namesto da bi Äakali, da gre Vulkan spet nepriÄakovano Äez Sonce, bi ga bilo najbolje opazovati pri popolnem SonÄevem mrku. ÄŒe bi teorije o Vulkanu držale, bi moral biti viden kot svetla pika za Merkurjem in Venero. 29. julija 1878 so lahko v ZDA opazovali popoln SonÄev mrk. Najbolj sta se izkazala dva izkuÅ¡ena opazovalca. Watson je na observatoriju v Ann Arborju odkril zvezdo 2,5 stopinje jugozahodno od Sonca, astronom ljubitelj L. Swift, lovec na komete, pa je naÅ¡el dve zvezdi 3 stopinje jugozahodno od Sonca. Prva zvezda je bila zanj Cancri, druga pa Vulkan. Oba sta trdila, da je Vulkan rdeÄ. Watson ga je opazoval skozi daljnogled in ni videl le svetlobe kot pri zvezdi, temveÄ je jasno zaznal ploskev, ki bi kazala na planet. Zdelo se je, da je primer reÅ¡en in, da so odkrili nov planet na osnovi Le Verrierjevega dela, podobno kot pred 32 leti z odkritjem Neptuna. Vendar so se o njegovem obstoju proti koncu stoletja pojavljali dvomi. NajglasnejÅ¡i je bil Newcomb. Astronome je opozarjal, da naj poroÄilom o Vulkanu ne verjamejo slepo. V preteklem stoletju je bilo 19 poroÄil o temnih lisah, ki naj bi Å¡le Äez Sonce. Skoraj vse so posredovali neastronomi ali ljubitelji s slabo opremo. Medtem pa so vsak dan opazovali Sonce tudi poklicni astronomi. Danes vemo, da takega planeta ni. Drugi so predlagali tudi asteroidni obroÄ. Do leta 1949 so opazili samo nekaj sporadiÄnih asteroidov od katerih bi lahko bil samo eden Vulkan. Ena od prvih fotografij snemana leta 1949 s kamero Smithovega daljnogleda s premerom 1264 mm (48 palcev) na observatoriju Mt. Palomar je odkrila majhen asteroid s premerom 1,448 km (9/10 milje) kjer bi moral biti Vulkan. Imenovali ga naj bi Perifet. Nekateri so krivili za sukanje tudi Merkurjevo Luno, medplanetarni prah ali celo sploÅ¡Äenost Sonca, ki vpliva tudi pri drugaÄnih gravitacijskih teorijah. Hall pa je menil, da Newtonov sploÅ¡ni gravitacijski zakon ne velja natanÄno in, da gravitacija pojema hitreje kot s kvadratom razdalje. Precesijo Merkurjevega perihelija bi tako povzroÄal majhen dodatek k sili, kar je vedel že Newton. Obe domnevi, asteroidni pas in odstopanje Newtonovega sploÅ¡nega gravitacijskega zakona sta povzroÄili veÄ težav, kot naj bi jih reÅ¡ili, zato so ju opustili. Kljub temu pa razburjenje okoli Merkurjevega gibanja ni bilo popolnoma brezplodno. Schwabe je na ta naÄin odkril cikel SonÄeve aktivnosti, nekaj kar je gotovo pomembnejÅ¡e kot sluÄajno odkritje Vulkana. Le Verrier si je s svojimi raziskavami Merkurjevega tira leta 1846 pridobil mesto v Francoski akademiji znanosti (Académie des sciences).
Tega leta je za svoje znanstvene dosežke prejel Copleyjevo medaljo Kraljeve družbe iz Londona.
V letih od 1855 do 1877 (v letu 1859) je Å¡e natanÄneje dognal, da se perihelij Merkurjevega elipsoidnega tira premika za Å¡e dodatnih 38"/stoletje veÄ kot je kazal njegov izraÄun motenj kroženja planeta okoli Sonca. Problema Merkurjevega perihelija ni mogla reÅ¡iti niti generacija, ki je priÅ¡la za njim. Problem je ostal njegov edini neuspeh. Vendar je bil ta neuspeh pomembnejÅ¡i za prihodnost znanosti kot njegov uspeh pri Neptunu. Neuspeh je potrdil, da Newtonova teorija gravitacije, ki jo je potrdilo odkritje Neptuna, ni popolnoma pravilna. Te Merkurjeve nepravilnosti je pojasnila Å¡ele Einsteinova sploÅ¡na teorija relativnosti in je imel na nek naÄin Hall prav, Äeprav se je pokazalo, da je problem globlji. Leta 1882 je Newcomb popravil Le Verrierjevo vrednost na 43". Leta 1895 je na osnovi toÄnih podatkov Merkurjevega gibanja navedel 42"/stoletje, kar se je pozneje lepo skladalo z Einsteinovim teoretiÄnim premikom. Tako je po napovedi za 41" ± 2" na stoletje ostala razlika pri hitrosti precesije Merkurjevega perihelija od opazovane. Razlika med opazovano in napovedano lego Merkurja je tako naraÅ¡Äala za 8" na stoletje. V sploÅ¡ni teoriji relativnosti se perihelij suÄe, enostavno reÄeno, ker sta preÄno in radialno gibanje povezani. Premik je:
kjer je spremenljiv lomni koliÄnik:
in gravitacijski polmer:
ter (Lorentzov faktor):
in razmerje hitrosti telesa s svetlobno hitrostjo β0 = v0 / c. Pri telesu, ki je zelo daleÄ od singularnosti je , zato rg / r = 0. Pri tem se svetloba ne prelamlja in je Å¡e γ = 1, telo, v tem primeru Merkur, se glede na svetlobno hitrost giblje zanemarljivo poÄasi, da je β0 = 0 in takoj Å¡e β = 1. Po izpopolnjenem 3. Keplerjevem zakonu za Merkur je:
ÄŒe zanemarimo maso Merkurja mM glede na maso Sonca mS je sprememba precesijskega kota za Merkurjev perihelij v 100 letih:
kjer je velika polos Merkurjeve elipse m, Merkurjeva sideriÄna revolucija TM = 87,9693d, hitrost svetlobe v vakuumu c = 2,99792458 · 108 m/s in izsrednost Merkurjeve elipse εM = 0,205620. ÄŒebotarev je leta 1941 izmeril 42,65". To je samo majhni del zasuka, ki ga niso mogli pojasniti drugaÄe. V celoti se Merkurjev perihelij zasuÄe za 5614" na stoletje. NajveÄji del zasuka, 5039" na stoletje povzroÄa precesija zemeljske osi zaradi Lune in Sonca na masni kvadrupolni moment Zemlje, kar usreza polnemu krogu v Platonovem letu. Del 575" na stoletje pa povzroÄa motnja drugih planetov. Tudi drugim planetom se na enak naÄin njihov perihelij premika (Venera 8,61", Zemlja 3,84", Mars 2,54" na stoletje), vendar jih zaradi malih vrednosti Å¡e niso uspeli opaziti. Precesija perihelija planetov je torej posledica lokalnih nepravilnosti v sami geometriji SonÄevega gravitacijskega polja kot prostorsko-Äasovni ukrivljenosti. Ko Merkur sledi obrisom popaÄenega prostora blizu Sonca, se njegov tir naravno prilagodi kompleksni poti v obliki gosto navite rozete. P. Gerber je leta 1898 privzel, da se gravitacija Å¡iri s konÄno hitrostjo in da to prizadene potencialno energijo. Preko Lagrangeovih gibalnih enaÄb je priÅ¡el do enaÄbe za premik in s podatkom 41" izraÄunal hitrost gravitacije 3,05500 · 108 m/s, ki se ujame s hitrostjo svetlobe in elektromagnetnega valovanja. Einstein je izpeljal enaÄbo za premik v sploÅ¡ni teoriji relativnosti Å¡e preden je zapisal enaÄbe polja v konÄni obliki. E. Gehrke je nasprotoval njegovi teoriji, hvalil je svojo in ponovno objavil Gerberjevo delo. Kaže, da Einstein ni vedel za Gerberjevo delo. H. Seeliger je opozoril na slabost Gerberjeve izpeljave sile, von Laue pa je poudaril, da lahko zajame konÄno hitrost samo retardirani potencial. Takrat pa ne moremo privzeti, da Sonce miruje. Dodatno drugaÄno razlago najdemo v Jordan-Brans-Dickeovi tenzorsko skalarni teoriji gravitacije. Sonce je sploÅ¡Äeno zaradi vrtenja in moramo upoÅ¡tevati dodatne Älene masnega kvadrupolnega momenta v gravitacijskem potencialu, ki ga ta teorija poda s skalarnim poljem χ in ta povzroÄa sukanje perihelija. Kot premika je v približku:
kjer je delež skalarnega polja χ s > 0,01. Te vplive so opazovali R. H. Dicke, H. M. Goldberg, H. A. Hill in R. T. Stebbins z univerze v Princetonu. Teorijo zavraÄajo, ker vrtenje Sonca nosi s seboj tudi vrtenje njegovega jedra, ki ni združljivo s stacionarnim modelom Sonca in Å¡e meritve SonÄeve sploÅ¡Äenosti so zelo težavne ter Å¡e ne dajo dovolj natanÄnih podatkov, tako da sploÅ¡na teorija relativnosti ostaja v veljavi. Pri dvojnem pulzarju PSR 1913+16, ki vsebuje dve sesedli telesi z masama 1,44 mase Sonca, je zaradi njunega medsebojnega gibanja njuna elipsa zelo iztegnjena. Pod takÅ¡nimi pogoji je precesija periastrona že 4 stopinje na leto, kar že lahko zelo dobro opazujejo. Kako si lahko danes tudi razlagamo Lescarbaultovo opazovanje, ki je francoske astronome prepriÄalo, da Vulkan obstaja? Vse skupaj je bilo skrajno nenavadno. V istem Äasu je prouÄeval Sonce tudi francoski astronom Emmanuel Liais v Braziliji, vendar ni opazil niÄ nenavadnega. Njegova beseda pa ni veljala niÄ v primeri z Le Verrierjevo. Lescarbaultov daljnogled je bil nezanesljiv in je paÄil sliko. Le Verrier je po svojem slavnem obisku omenjal poÅ¡kodovane naprave in napaÄne meritve. Kljub temu je sprejel Lescarbaultovo trditev, da je videl Vulkana. Le Verrier je to utemeljil s tem, da je Lescarbault moral delati nadvse vestno, saj sicer s takÅ¡no opremo ne bi mogel videti prav niÄesar. Leta 1891 se je pokazalo, ko je Lescarbault pred Francosko Akademijo znanosti pojasnil, da je v ozvezdju Leva odkril novo zvezdo. Izkazalo se je nasprotno, da je zvezda Saturn. Lescarbault je bil slab opazovalec in je sam sebe prepriÄeval, da je videl nov planet. Najbrž je videl SonÄevo pego ali ptico, mogoÄe je Å¡lo za okvaro na njegovem daljnogledu. Tega ne bomo nikoli izvedeli. Watson in Swift sta bila nedvomno boljÅ¡a opazovalca, vendar so bile njune risbe nepopolne. Oba sta zvezdo opisala kot slabotno žareÄo, z magnitudo 4,5m. ÄŒe naj bi Vulkan vplival na Merkurjev tir, bi moral imeti 3 do 4 krat tolikÅ¡no maso kot Merkur. Poleg tega bi, Äe bi se res nahajal tako blizu Sonca, odbijal mnogo veÄ svetlobe in bi bil veliko svetlejÅ¡i kot Merkur, žarel pa bi vsaj tako kot Venera, desetkrat svetleje od Sirija. Watson in Swift sta Vulkan najbrž zamenjala s kakim kometom, ki je letel mimo Sonca. Vsekakor pa je mogoÄe, da obstajajo manjÅ¡a nebesna telesa, ki so Å¡e bližje Soncu kot Merkur. Morda so to majhna skalnata telesa s premerom 10 do 15 km, podobna asteroidom med Marsom in Jupitrom. Leta 1979 je ameriÅ¡ka raziskovalna skupina izraÄunala, da bi tu na vsak naÄin lahko obstajal roj milijonov majhnih asteroidov do 3 milijone km daleÄ od Sonca. MogoÄe tvorijo kolobar, kakrÅ¡nega imajo Jupiter, Saturn ali Uran. Tudi Henry C. Courten stalno fotografira SonÄeve mrke, da bi doloÄil položaj asteroidov. PrepriÄan je, da v pasu asteroidov v Merkurjevem tiru prevladuje velikanski asteroid s premerom 130 do 800 km, tako nekako kot Ceres v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom. Ceres ima maso kot vsi drugi asteroidi skupaj. ÄŒe bodo vesoljske raziskave kdaj potrdile obstoj tega asteroidnega pasu, bo veliki asteroid prav gotovo dobil ime Vulkan, Äeprav bo velik le desetino svojega izginulega in neodkritega soimenjaka.
[uredi] Odkritje Neptuna
Uran, ki ga je odkril William Herschel, je bil tedaj najbolj oddaljen znani planet. Tudi v njegovem gibanju so opazili nepravilnosti. Bil je 1,5 loÄne minute oddaljen od mesta, kjer bi moral biti po napovedih Newtonove teorije gravitacije. Nekaj mesecev preden je Adams seprembra 1845 konÄal s svojimi preraÄuni lege novega sedmega planeta, je Arago prigovarjal Le Verrierju na observatoriju v Parizu, da raziÅ¡Äe možnost obstoja tega neznanega planeta, ki bi povzroÄal motnje v gibanju Urana. Nekateri astronomi kot sta Bessel in John Herschel so to predlagali že prej. Le Verrier se je dela neodvisno lotil na povsem drugaÄen naÄin kot Adams. Že novembra 1845 je objavil Älanek, ki je govoril o tem, da niti Jupiter niti Saturn ne moreta povzroÄati razlik v gibanju Urana, kar je z natanÄnim raÄunom pokazal Bessel. Tak zunanji planet bi vplival na Uran z dodatno gravitacijo, ki jo tisti, ki so do tedaj raÄunali njegov tir, niso upoÅ¡tevali. Leta 1846 je ekstrapoliral Titius-Bodejev zakon in dobil za srednjo oddaljenost neznanega planeta 38,8. Iz naÄina nepravilnosti gibanja je zakljuÄil, da je nagib novega planeta pribliÄno enak 0, ekscentriÄnost poti pa je po velikosti enaka ekscentriÄnosti Jupitrove poti. Junija 1846, ko je vmes vneto raÄunal, je objavil izraÄunano lego in maso novega planeta. Airy se je na Le Verrierjev Älanek odzval podobno kot pri Adamsu. Tudi njega je v pismu spraÅ¡eval, Äe njegova teorija pojasni tako odstopanja v oddaljenosti od Sonca kot odstopanja v legi na nebu. Le Verrier je takoj odgovoril, da njegova teorija pojasni obe odstopanji in istoÄasno prosil Airyja, Äe bi lahko v Greenwichu zaÄeli iskati nov planet. PariÅ¡ki observatorij je bil takrat slabÅ¡e opremljen, astronomi pa so se bolj kot s praktiÄnim delom ukvarjali s teoretiÄnimi izraÄuni. NajboljÅ¡i daljnogled v Angliji je bil v Cambridgeu. To je bil 300 mm refraktor. Zato je za iskanje prosil Challisa, ta pa se je dela lotil povrÅ¡no in planeta ni odkril. Opazoval je Å¡tiri noÄi in si narisal lego vseh teles na podroÄju, ki ga je v svojem pismu oznaÄil Le Verrier. Nato je na hitro pregledal 39 teles na risbah iz prve in iz zadnje noÄi. Ker nobeno od njih ni spremenilo lege, je pregledovanje opustil in se lotil drugega dela. Ko Le Verrier iz Anglije predolgo ni dobil nikakrÅ¡nega odgovora, je 18. septembra 1846 pisal v Berlin Galleu kot pomoÄniku, da bi se mu zahvalil za neke publikacije in ga prosil naj preveri ali je na oznaÄenem mestu kakÅ¡en nov planet. 23. septembra 1846 mu je v observatorij poslal vse izsledke svojih preraÄunov poti Neptuna. Galle je od direktorja observatorija Enckeja dobil dovoljenje za zaÄetek iskanja. Že prvo noÄ je Galle skupaj s pomoÄnikom d'Arrestom po komaj uri iskanja naÅ¡el majhno zvezdo, ki na karti ni obstajala, naslednje noÄi pa je odkril Å¡e njeno gibanje, potem pa Å¡e pri veliki poveÄavi tudi njeno planetno sled. Tako je Galle lahko doloÄil položaj planeta, ker so imeli v Berlinu Äisto nove izboljÅ¡ane zvezdne karte tistega dela neba kot pa v Cambridgeu, kjer je Adams konÄal potrebne preraÄune in jih pokazal Airyju. Novi planet je bil samo 52 loÄnih minut od mesta, ki ga je izraÄunal Le Verrier. To je bilo pravzaprav sreÄno nakljuÄje, saj sta Le Verrier in Adams mislila, da je Neptun bolj oddaljen, ker sta se držala Titius-Bodejevega zakona. Galle je takoj naslednji dan pisal Le Verrierju in observatorija v Parizu in Berlinu sta slavila veliko zmago. V navduÅ¡enju, ki je sledilo, se je med francoskimi astronomi rodilo gibanje, ki ga je vodil Arago, in zahtevalo, naj se planet imenuje Le Verrier. Vendar je pametni svet prevladal in Le Verrier je sam imenoval ime po Neptunu, bogu morja, najbrž zaradi zelene barve planeta. Kasneje so seveda ugotovili, da so bili tudi Adamsovi raÄuni pravilni in danes Å¡tejemo oba, Le Verrierja in Adamasa za odkritelja Neptuna. Lahko si predstavljamo, kakÅ¡en Å¡kandal je nastal v Angliji, ko se je razvedelo, kakÅ¡no priložnost sta zapravila Airy in Challis. V zgodovini astronomije bi lahko bilo zapisano: sedmi planet je odkril angleÅ¡ki astronom Challis po izraÄunih mladega angleÅ¡kega astronoma Adamsa z daljnogledom, ki ga je skonstruiral angleÅ¡ki kraljevi astronom Airy, vendar je splet okoliÅ¡Äin narekoval drugaÄno zgodbo. V mesecu dni je Lassell v Cambridgeu odkril veliki Neptunov satelit in ga imenoval Triton, po Neptunovem (Pozejdonovem) sinu. Odkritje velikega planeta samo z raÄunanjem je bilo najbolj dramatiÄen dosežek Newtonove teorije gravitacije in je seveda odstranilo vsak kanÄek dvoma o njej. Le Verrier je navduÅ¡eno sodeloval v revoluciji leta 1848 na strani republikancev, vendar je spremenil svoje prepriÄanje, drugaÄe kot njegov prijatelj Arago, ko je Ludovik Napoleon prevzel oblast. Podpiral ga je celo potem, ko je ta izdal republikanska naÄela in se okronal za cesarja Napoleona III.
Po Aragojevi smrti so Le Verrierja leta 1854 imenovali za direktorja Observatorija v Parizu. Kot direktor se je ukvarjal z vsemi planeti OsonÄja in je natanÄneje kot kdorkoli prej izraÄunal popravke za tire, ki jih povzroÄajo medsebojne gravitacije. V letih od 1858 do 1877 so izhajali njegovi razvidi (evidence) za velike planete. Podobno kot Airy je bil tudi on togoten in nepriljubljen direktor, ki je iztisnil veliko dela od ljudi, ki so bili pod njim. Tisti, ki so imeli to smolo, da so morali delati pod njim, so ga tako sovražili, da so ga leta 1870 na zahtevo odstranili z direktorskega mesta. Ko je njegov naslednik leta 1872 umrl, je ponovno dobil to mesto, vendar z omejenimi pooblastili.
Leta 1868 in 1876 mu je Kraljeva astronomska družba (RAS) podelila Zlato medaljo.
[uredi] Glej tudi
- seznam francoskih astronomov
- seznam francoskih matematikov
- seznam francoskih astrologov
- seznam francoskih akademikov
- seznam Älanov Francoske akademije znanosti