Actio (rimsko pravo)
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 |
Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti. O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka. Pomagajte si tudi s Slogovnim priročnikom. |
Actio (lat. tožba) v rimske pravu pomeni dvoje: pravdanje in pravico do pravdanja. Rimsko pravo ne pozna splošne tožbe, ampak vidi v vsaki akciji nekaj samostojnega in zato je vsaka actio tesno povezana z določeno pravico. To pomeni, da tožba že sama po sebi vsebuje tudi materialno pravico. Actio ni nič drugega kot pravica, da se tisto, kar je nekomu dolgovano, zasleduje s tožbo (Cels. D. 44, 7, 51). Zato za rimsko pravo rečemo, da je sistem akcij, ne pa sistem pravic in dolžnosti tako kot moderno pravo.
Po izvoru ločimo tožbe na civilne (actiones civiles), pretorske (actiones praetoriae) in na edilske (actiones aediliciae).
Materialnopravno jih razvrščamo v dve veliki skupini:
Actiones in rem
Postopek prvotno zasleduje sporno stvar samo. Toženec se ni dolžan spustiti v pravdo, ampak lahko sporno stvar prepusti tožniku brez kakršnihkoli posledic. Sem spadajo večinoma vindikacije (vindicatio).
Actiones in personam
Te tožbe se obračajo proti dolžniku in imajo za predmet določeno dajatev (v najširšem smislu). Toženec se mora spustiti v pravdo. Sem spadajo povečini kondikcije (condictio).
