Calama
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Calama je rudarsko mesto z okoli 143.000 prebivalci v severnem delu Čila. Nahaja se v puščavi Atacama, približno 200 km severovzhodno od Antofagaste. Nadmorska višina mesta je 2.270 m. Skozenj teče reka Loa, ki je najdaljša reka v Čilu.
Območje mesta je bilo poseljeno že v predkolumbovski dobi, ko se je imenovalo Kara - Ama (vas ob vodi) in je pripadalo regiji s središčem v Chiu-Chiu. Do prihoda Diega de Almagra se je ime popačilo v današnje ime Calama. Leta 1825 je postala del neodvisne Bolivije, pomen pa se ji je povečal leta 1840, ko se je bolivijski prefekt iz Chiu-Chia prselil v Calamo, s čimer je postala okrožno administrativno središče. 23. marca 1879 jo je v topáterski bitki v okviru solitrne vojne napadel Čile. 135 bolivijskih vojakov in peščici domačinov pod vodstvom Ladislaa Cabrere ni uspelo kljubovati 554 čilenskim vojakom, večji del bolivijske vojske se je kmalu umaknil, le peščica civilistov na čelu s polkovnikom Eduardom Abaroo se je neuspešno borila vse do zadnjega. Z mirovnim sporazumom leta 1884 je Calama tudi formalno prešla pod Čile.
Leta 1866 jo je dosegla železnica med Antofagasto in Bolivijo. Šele leta 1906 je bila zgrajena katedrala, leta 1911 pa so v bližnji Chuquicamati odprli ogromen rudnik bakra. Leta 1951 so preusmerili slano vodo reke Salado in s tem omogočili nekaj malega kmetijstva, predvsem pridelava kinoe, koruze in krompirja. Leta 2004 so zaradi ekoloških vzrokov v Calamo preselili vse prebivalce Chuquicamate.
Danes je večina prebivalcev zaposlenih v okoliških rudnikih, pomembno dejavnost predstavljajo tudi delavnice rudniške mehanizacije.
Samo mesto sicer nima turističnih zanimivosti in služi predvsem kot postaja na poti v San Pedro de Atacama.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
