Gorjanci
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gorjanci, na hrvaški strani poznani kot Žumberačko gorje, se najviše povzpno s 1178 metrov visokim Trdinovim vrhom (Sveta Gera). Pogorje je ob prelomih dvignjen gorski čok, z grudasto tektonsko zgradbo. Razteza se od savske doline na vzhodu in črmošnjiške doline na zahodu. Zanj je značilna izjemna prepletenost panonskih in kraških pokrajinskih značilnosti. Razmeroma nepregledno in težko prehodno hribovje poraščajo prostrani bukovi gozdovi, na Trdinovem vrhu in Ravni gori pa sta ohranjena celo pragozdna ostanka.
Za krajinsko in ekološko podobo Gorjancev so pomembne košenice z redkimi rastlinskimi vrstami. Pomembno naravno bogastvo Gorjancev so številni izviri (Minutnik, Gospodična, Jordanov studenec) in potoki (Kobila, Pendirjevka, Klamfer, Sušica) v ozkih in globoko zajedenih dolinah severnega pobočja.
Naravne danosti Gorjancev nadgrajuje vse od prazgodovine pestra poselitvena preteklost. Zanjo je značilno sožitje obmejnega slovenskega in uskoškega prebivalstva. Na Gorjance je vezano bogato ljudsko izročilo, ki ga je literarno obdelal Janez Trdina (Bajke in povesti o Gorjancih). Gospodarsko izkoriščanje obsežnih gozdov se je pričelo 1838, ko je bila pri Dolžu zgrajena glažuta, intenzivneje pa po prvi svetovni vojni z žago pri Fabriki, do katere je vozila gozdna železnica.
Po slemenu Gorjancev poteka državna meja. Na hrvaški strani je bil leta 1999 osnovan Park prirode Žumberak - Samoborsko gorje, na slovenski strani pa je predvideno, da se osrednji del Gorjancev zavaruje kot krajinski park.
Gorjance seka glavna ceste Novo mesto - Metlika z najvišjo točko na Vahti (615 m), kjer se odcepi gozdna cesta do planinskih domov: doma Vinka Padaršiča pri Gospodični (822 m) in doma pri Miklavžu (969 m). Po Gorjancih so speljane številne planinske poti in so pomembno rekreacijsko območje.
Vsebina |
[uredi] Geološka sestava
Gorjance gradijo mezozojske usedline (dolomit, apnenec in ponekod tudi lapor), obrobje pa sestavljajo miocenske kamnine (peski, peščenjaki, gline, glinasti in apnenčasti laporji).
[uredi] Jame
Posebnost je veliko število kraških jam med katerimi so najbolj znane: Kostanjeviška jama, Studena jama, Levakova jama in Jama v Šutni.
[uredi] Naravni rezervati na Gorjancih
Gorjanci so hidrološki in geomorfološki rezervat. V svojem masivu skrivajo kos pragozda in so redek primer še ohranjenega prvotnega čistega bukovega gozda v srednji Evropi.
Na Ravni gori in pod Trdinovim vrhom sta ohranjena ter iz gospodarjenja z gozdovi izločena pragozdna ostanka, ki imata rezervatno namembnost (Pragozd Ravna gora in Pragozd Trdinov vrh).
[uredi] Kronologija Trdinovega vrha
- 1447 - prva omemba cerkve sv. Jere
- 1530 - začetek selitve Uskokov v Žumberak in s tem verjetno povezana gradnja cerkve sv. Elije
- 1802 - opuščena cerkev svete Jere
- 1889 - markirana prva planinska pot na vrh na pobudo J. Friscaufa
- 1899 - urejeno prvo razgledišče
- 1905 - markirana pot iz Novega mesta
- 1923 - vrh Sveta Jera preimenovan v Trdinov vrh na pobudo F. Seidla
- 1934 - ob triangulacijskem stebru postavljena 21 m visoka lesena piramida
- 1960 - postavljen nov, 15 m visok betonski stolp
- 1968 - zgrajena cesta na Trdinov vrh in za tem zgrajen vojaški objekt
- 1980 - pravno zavarovan pragozd Trdinov vrh
- 1984 - postavljen 90 m visok telekomunikacijski stolp
- 1992 - prezentirane razvaline cerkve sv. Elije
- 1993 - prezentirane razvaline cerkve sv. Jere in urejen nadstrešek z zvonom
- 1993 - zgrajena cesta na Trdinov vrh s hrvaške strani
- 1999 - ustanovljen Park prirode Žumberak - Samoborske gorje
[uredi] Viri
- Informacijska tabla na Trdinovem vrhu.
- Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Novo mesto, Uradni list RS 38, 1.8.1992
