Ivan Cankar
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ivan Cankar, slovenski pisatelj, dramatik in pesnik, * 10. maj 1876, Vrhnika, Slovenija, † 11. december 1918, Ljubljana.
Vsebina |
[uredi] Življenjepis
Rodil se je Na klancu na Vrhniki kot osmi otrok obrtniško-proletarske družine. Oče je služil kruh kot krojač, kjer pa se ni dolgo obdržal in je prekinil proizvodnjo ob prihodu trgovine s konfekcijo v Vrhniko. Zapustil je družino in odšel delat v Bosno. Mati je zelo težko preživljala družino, imela je srečo, da ji je pri tem pomagala vrhniška gospoda. Leta 1882 se je Cankar vpisal v osnovno šolo na vrhniškem hribu. Z odličnim uspehom se je leta 1888 s pomočjo vrhniških veljakov vpisal na ljubljansko realko. Stanovanje je dobil pri očetovem bratrancu Šimnu, a se je kasneje od njega zaradi pomanjkanja denarja odselil in si poiskal cenejše stanovanje. Čeprav je zelo stradal, je kdaj pa kdaj odšel med počitnicami v Pulj, kjer je imel sorodnike.
Po maturi, ki jo je opravil leta 1896, je odšel na Dunaj študirat stavbarstvo. Kmalu si je premislil in se prepisal na slavistiko. Ob tem je tudi izgubil podporo kranjskega deželnega zbora, ki je znašala 20 goldinarjev. Leta 1897 se je preselil v Pulj, ker mu je umrla mati. Čez čas se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta 1909. Dve leti prej (1907) je sicer hotel vstopiti v politiko kot kandidat socialdemokratov na deželnih volitvah, a mu ni uspelo. Po odhodu z Dunaja je živel v Sarajevu, kjer je živel pri bratu - duhovniku, kasneje pa se je dokončno preselil v Ljubljano.
12. maja 1913 je imel v ljubljanskem Mestnem domu znamenito predavanje Slovenci in Jugoslovani, po katerem je bil aretiran zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično zvezo. Naslednje leto je bil nato znova aretiran, tokrat na Vrhniki, zaradi domnevnih simpatij do Srbov. Ne da bi zadevo preiskali, so ga zaprli na Ljubljanski grad, kjer je bil izpuščen šele 9. oktobra. Medtem mu je v avgustu umrl oče. Leto kasneje je odšel k vojakom v Judenburg na Zgornjem Štajerskem, kjer so ga že čez en mesec odpustili zaradi bolezni.
Poleti 1918 je nekaj časa prebival na Bledu, proti koncu oktobra pa se je pri padcu po stopnicah hudo poškodoval. Kot kraj njegove smrti beležimo Cukrarno v Ljubljani. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah v t.i. grobnici moderne, kjer so pokopani tudi Josip Murn, Dragotin Kette in Oton Župančič.
[uredi] Ustvarjanje
Ivana Cankarja uvrščamo med štiri predstavnike slovenske moderne (poleg njega še Murn, Kette in Župančič). Pisati je začel že v dijaških letih, pesmi pa je objavljal v Vrtcu in Ljubljanskem zvonu. V svojih dunajskih letih je sodeloval pri literarnem krožku slovenskih študentov, katerega člani so bili med drugimi tudi Oton Župančič, Fran Govekar in Fran Eller.
Cankar je najprej pisal realistično, kasneje pa se je preusmeril k novoromantičnim tokovom, zlasti k simbolizmu ter (v začetku) dekadenci. Leta 1899 sta izšli zbirka pesmi Erotika ter zbirka črtic Vinjete. V epilogu slednjih je še potrdil svoj odmik od realizma:
»K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva ...«
Zaradi izida Cankarjeve Erotike in Župančičeve Čaše opojnosti štejemo leto 1899 za začetek slovenske moderne. Medtem ko je bila Župančičeva zbirka zastavljena bolj simbolistično, pa je Cankarjeva z izrazito dekadenčnim naslovom precej razburkala slovensko javnost. Takratni ljubljanski nadškof Anton Bonaventura Jeglič je celo ukazal pokupiti in sežgati vse izvode Erotike, kar se je tudi zgodilo, vendar to dejanje ni imelo večjih posledic, saj je bila že leta 1902 natisnjena in izdana druga izdaja zbirke. Pisanju poezije se je Cankar kmalu povsem odpovedal v korist prozi.
Leta 1900 se je v pismu Zofki Kveder odpovedal dekadenci in se zavzel za socialno angažirano književnost. Naslednje leto je izšla njegova satirična komedija Za narodov blagor, ki obravnava takratno politično dogajanje na Slovenskem. Leta 1902 je izšel roman Na klancu, ki velja za Cankarjevo najobsežnejše literarno delo in je posvečen spominu pisateljeve matere. Nekatere poteze v romanu so vzete iz avtorjevega lastnega življenja,zgodba pa opisuje boj propadle obrtniške družine za preživetje - v romanu najbolj izstopajo prvine simbolizma ter naturalistična ideja o dedni determiniranosti, eno od poglavij pa je zastavljeno precej dekadenčno (Franckino doživetje s slikarjem). Še istega leta je izšla tudi prva v vrsti Cankarjevih političnih dram, Kralj na Betajnovi, ki obravnava izkoriščanje in upor malega človeka.
V delih Gospa Judit in Hiša Marije Pomočnice (oboje 1904) je Cankar obračunal še z zadnjimi vplivi dekadenčnega senzualizma in naturalizma, leta 1907 pa je kot program k svoji predvolilni kampanji za Jugoslovansko socialdemokratsko stranko napisal svojo najbolj znano povest, Hlapec Jernej in njegova pravica, ki simbolično predstavlja boj zatiranega delavskega razreda proti izkoriščevalskim gospodarjem. Kljub volilnemu neuspehu je politično udejstvovanje nadaljeval v obliki razprav in predavanj - najbolj znano predavanje je imel leta 1913 v Ljubljani, z naslovom Slovenci in Jugoslovani, v katerem govoru pa se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a odločno nasprotoval kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Naslednje leto so začele v Slovanu izhajati črtice z motivi mladostnih spominov, ki so leta 1920 posmrtno izšli v zbirki Moja mladost.
Na Cankarjevo zadnje obdobje je kot na mnoge evropske pisce močno vplivala 1. svetovna vojna. V Podobah iz sanj, svoji zadnji zbirki črtic, ki je kakor Moja mladost posthumno izšla leta 1920, je viden močan premik k simbolističnemu ekspresionizmu (zlasti črtici Gospod stotnik ter Kostanj posebne sorte).
Ivana Cankarja mnogi proglašajo za največjega slovenskega prozaista, skupaj s Slavkom Grumom pa je nedvomno tudi eden najboljših slovenskih dramatikov. Na tak ali drugačen način je vplival na vse kasnejše rodove slovenske književnosti, morda le z izjemo modernizma 60. let 20. stoletja. Socialni realisti (zlasti Prežihov Voranc) so se močno naslonili na lik »cankarjanske matere«, ki ga je Cankar vpeljal z romanom Na klancu ter zbirko črtic Moje življenje. Njegove politične ideje so navdušile mnoge, po njem pa se je odkrito zgledoval Srečko Kosovel, ki je enem od angažiranih predavanj po Cankarjevem zgledu staknil prehlad, iz katerega se je razvilo zanj usodno ventje možganske opne. Letnica 1918, leto smrti Ivana Cankarja, velja za konec obdobja slovenske moderne.
Po Cankarju sta poimenovani kulturni ustanovi Cankarjev dom v Ljubljani in Cankarjev dom na Vrhniki, njegovo ime nosijo številne ceste ali ulice v slovenskih mestih, po njem pa je poimenovan tudi del ljubljanskega hriba Rožnik (Cankarjev vrh). Cankar je bil upodobljen na bankovcu za 10.000 SIT.
[uredi] Dela
[uredi] Poezija
[uredi] Proza
- Vinjete (črtice) (1899)
- Knjiga za lahkomiselne ljudi (novele) (1901)
- Tujci (roman) (1901)
- Na klancu (roman) (1902)
- Ob zori (novele) (1903)
- Življenje in smrt Petra Novljana (povest) (1903)
- Gospa Judit (povest) (1904)
- Hiša Marije pomočnice (roman) (1904)
- Križ na gori (roman) (1904)
- Potepuh Marko in kralj Matjaž (povest) (1905)
- V mesečini (novele) (1905)
- Martin Kačur (roman) (1906)
- Nina (roman) (1906)
- Smrt in pogreb Jakoba Nesreče (povest) (1906)
- Aleš iz Razora (povest) (1907)
- Hlapec Jernej in njegova pravica (povest) (1907)
- Novo življenje (roman) (1908)
- Zgodbe iz doline šentflorjanske (1908)
- Kurent (povest) (1909)
- Sosed Luka (novela) (1909)
- Za križem (novele)(1909)
- Troje povesti (povesti) (1911)
- Volja in moč (novele) (1911)
- Milan in Milena (roman) (1913)
- Podobe iz sanj (črtice) (1920)
- Mimo življenja (novele) (1920)
- Moje življenje (črtice) (1920)
- Grešnik Lenart (povest) (1921)
[uredi] Dramatika
- Jakob Ruda (drama) (1901)
- Za narodov blagor (drama) (1901)
- Kralj na Betajnovi (drama) (1902)
- Pohujšanje v dolini šentflorjanski (drama) (1908)
- Hlapci (drama) (1910)
- Lepa Vida (drama) (1912)
- Romantične duše (drama) (1922)
[uredi] Esejistika
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
- Cankarjeva literarna pot
- Omnibus, virtualna knjigarna, dela Ivana Cankarja
