Josipina Urbančič Turnograjska
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Josipina Turnograjska, kip na gradu Turn
Josipina Urbančič Turnograjska, slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica, * 9. julij 1833, Preddvor, † 1. junij 1854, Gradec.
Vsebina |
[uredi] Življenje
Rodila se je leta 1833 na gradu Turnu pri Preddvoru, Janezu Urbančiču in Josipini Tepinc. Ko je dopolnila osem let, ji je umrl oče. Za vzgojo Josipine in njenih dveh bratov so skrbeli domači učitelji, med njimi tudi Lovro Pintar, ki je imel predvsem velik vpliv na Josipinin odnos do slovenskega jezika in s tem tudi na njeno pisno ustvarjanje v slovenščini. Kljub temu, da ji je bila pot do uradne izobrazbe zaprta, je bila za žensko tistega časa nadpovprečno izobražena. Igrala je klavir, se učila latinščino, italijanščino, grščino in slovanske jezike, poleg tega pa še matematiko, zgodovino, zemljepis in verouk. Med prijatelji in znanci je veljala za enakovredno sogovornico. Družabnega življenja se je udeleževala le redko, vendar je prihajala v stik tako s kranjskimi kot ljubljanskimi meščani. Leta 1850 se je zaročila z Lovrom Tomanom, ki je bil v tistem času že priznan pesnik in govornik, sodeloval pa je tudi v političnem življenju. Pravo je študiral v Gradcu in zaročenca sta morala zato ohranjati stike prek pisem. Njuna korespondenca obsega več kot tisoč pisem, ki so dolga tudi do 25 strani. Pomembna so predvsem zato, ker nam poleg čustvovanja dveh ločenih zaljubljencev slikajo še celo paleto podatkov o življenju sredi 19. stoletja. Leta 1853 sta se poročila in se zaradi Tomanove službe preselila v Gradec, kjer je Josipina za posledicami poroda in ošpic umrla že naslednje leto, stara komaj 21 let.
[uredi] Delo
Josipina je literarno ustvarjala v slovenščini, ki je takrat v književnosti niso pogosto uporabljali. Uspela je postati del prej zgolj moškega slovenskega pisateljskega kroga. V času po padcu Metternichovega absolutizma, in s tem cenzure, se je začelo kulturno življenje z močno slovensko in slovansko noto. To je tudi čas, ko so na slovensko literarno področje stopile prve ženske, poleg Josipine še Fany Hausmann, Luiza Pesjak in Pavlina Pajk. Josipina Turnograjska, kot se je rada podpisovala, je v svojem kratkem ustvarjalnem obdobju napisala okoli trideset povesti, prvo že pri sedemnajstih. Vsebinsko so zgodbe obravnavale zgodovinske in aktualne politične dogodke, pomen slovanstva in doživljanje narave. Svoja dela je objavljala v Slovenski bčeli in Zori. Eno njenih najbolj znanih del je povest o Veroniki Deseniški, z naslovom Nedolžnost in sila. Pomembne so tudi povest Izdajstvo in sprava, ki govori o albanskem junaku Kastriotu, Povest o Bolgarskem knezu Borisu, ki govori o pokristjanjevanju Bolgarov ter zgodba Slavljanski mučenik, ki govori o slovaškem političnem junaku. Napisala je tudi dve pesmi; Zmiraj krasna je narava in Donava. Njeno vsestransko nadarjenost potrjuje tudi z dejstvom, da je bila dobra pianistka in je komponirala klavirske skladbe in napeve s klavirjem na slovenska besedila.
[uredi] Viri
- Budna Kodrič, Nataša. "Zgodba Josipine Turnograjske in Lovra Tomana". Kronika 51 (2003), 197-216.
- Delavec, Mira. Nedolžnost in sila, življenje in delo Josipine Urbančič Turnograjske. Kranj, 2004
- Lah, Ivan. Josipina Turnograjska : njeno življenje in delo. Maribor, 1921.
- Keber, Katarina. "Josipina Urbančič Turnograjska : prva slovenska pisateljica". Gea, 15 (junij 2005), 72-75.
