Kal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Kal (ponekod tudi lokev ali lokva) je plitva kotanja na kraških tleh, kjer se zbira deževnica. Voda ne pronica v notranjost ozemlja, ker je dno prekrito z neprepustno plastjo gline ali ilovice.

Naravni kal nastane, ko se na dnu vrtače zbere plast gline, to je usedlin, ki so nastale s kraškim preperevanjem. Ker je ta plast neprepustna, se deževnica na njej ustavi in ustvarja naravni zbiralnik pitne vode. Pri nekaterih kalih povečajo količino vode drobna podzemska pretakanja, ki po kamnini prodirajo do te neprepustne plasti, katera ne dovoli, da bi se razpršili v podzemlje. Razumljivo je torej, da nekateri kali niso celo leto napolnjeni z vodo, saj je stvar odvisna predvsem od količine padavin, pa tudi od prisotnosti kake podzemne žilice vode.

V preteklih časih so bili kali zelo pomembni tudi za človeško prehrano. Pozneje so si ljudje raje kopali vodnjake, ki niso bili toliko izpostavljeni izhlapevanju in ki so nudili čistejšo vodo. Kale so pustili večinoma za napajanje živine, kar pa seveda ni zmanjšalo važnosti teh naravnih rezervoarjev. Kmetje so skrbeli za čistočo in vzdrževanje kalov ter prodov, kot so imenovali dostope do vode. Ob suši so jih celo stražili, posebno ponoči.

Prav zaradi njih koristnosti so s časom nastali tudi umetni kali. Kmetje so enostavno prekrili dno in spodnje pobočje kake plitve vrtače z dobro nagneteno ilovico in – čakali dež. Na ta način so lahko vnaprej tlakovali tudi prod z debelo plastjo ilovice ali celo s skrlami, da je bil dostop do vode lažji. S časom ni bilo več mogoče razločiti umetnega kala od naravnega.

V zadnjih desetletjih je pomen kalov malone izginil, saj se živina več ne napaja na naravnih zbirališčih vode, kot se tudi več ne hrani na pašnikih. Zaradi splošnega povišanja temperature in zaradi pomanjkanja oskrbe so se kali večinoma zapolnili z zemljo in zarasli. Na žalost so ljudje mnoge kale uporabili za odlagališče odpadkov, s čimer je bila prvotna kraška vrtača uničena. Na krajih pa, ki so bili zapolnjeni s pretežno organskimi odpadki, se je razvila posebna flora, ki jo strokovnjaki preučujejo kot samostojno podkategorijo kraškega rastlinstva.