Mirko Rupel

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mirko Rupel

Mirko Rupel, slovenski literarni zgodovinar, jezikoslovec in bibliotekar, * 28. avgust 1901, Trst, † 20. oktober 1963, Maribor.

Vsebina

1 Življenjepis
2 Delo
3 Izbrana bibliografija
4 Viri
5 Glej tudi

[uredi] Življenjepis

Mirko Rupel je osnovno šolo obiskoval v Trstu. Po zlomu Avstro-Ogrske se je s starši preselil v Ljubljano in tu maturiral leta 1919. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študiral slavistiko in romanistiko in 1923 doktoriral z razpravo o Trubarju. Izpopolnjeval se je v Franciji. Poučeval je na ljubljanskih srednjih šolah, od 1926 na klasični gimnaziji. Od 1946 do smrti je bil ravnatelj NUK; 1952/53 se je izpopolnjeval v bibliotekarski stroki po zahodni Evropi. Honorarno je predaval odrski jezik na Akademiji za igralsko umetnost in starejšo slovensko književnost na FF. Organizacijsko se je udejstvoval v Slavističnem društvu Slovenije in v Društvu bibliotekarjev Slovenije. Med drugim je bil urednik Znanstvenega vestnika Akademske založbe, sourednik revije Slovenski jezik, uredil je Drugi Trubarjev zbornik(COBISS). Za sodelovanje pri Slovenskem pravopisu je 1950 prejel Prešernovo nagrado.

[uredi] Delo

Mirko Rupel je raziskoval predvsem slovensko reformacijo, protireformacijo in barok. Objavljal je arhivsko gradivo in članke o posameznih avtorjih, največ o Trubarju. Napisal je tudi veliko člankov za Enciklopedijo Jugoslavije in Slovenski biografski leksikon. Odkril in objavil je več zgodnjih slovenskih tiskov ter kulturnozgodovinsko pomembnih korespondenc in arhivskih dokumentov. Izdajal je izbrana besedila protestantskih piscev, Janeza Svetokriškega, J. V. Valvasorja. Bil je tudi prešernoslovec; med drugim je pripravil izdajo Poezij dr. Franceta Prešerna (COBISS) in po smrti Franceta Kidriča dokončal Prešernov album. Starejše dobe je sintetično obdelal v Zgodovini slovenskega slovstva I; v zadnjih letih je raziskoval predvsem Trubarjevo življenje in delo ter ga obdelal v monografiji. Kot šolnik je sodeloval pri raznih učbenikih, na jezikoslovnem področju je z A. Bajcem in R. Kolaričem sodeloval pri Slovenski slovnici (1947, 1956) in Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Vodil je tudi zelo odmevne jezikovne pogovore na Radiu Ljubljana. Za gledališče je prevedel in priredil Dunda Maroja M. Držića in Primorske zdrahe C. Goldonija v primorskem narečju.