Mokra kolodijska plošča
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Mokra kolodijska plošča je ena od tehnik v začetkih fotografije, iznajdba Fredericka Scotta Archerja leta 1851, ki je za 30 let okupirala fotografijo oziroma takratni trg fotografije, ki je do takrat poznal samo dve tehniki (dagerotipijo in amfitipijo).
[uredi] Značilnosti in postopek
Mokra kolodijska plošča zahteva dvofazni postopek (negativ-pozitiv). Nosilec oz. negativ je steklo, medij je kolodij (organska snov, v nitroglicerinskih topilih raztopljena celuloza), na svetlobo občutljiva snov na njem pa kalijev jodid.
Postopek je zelo zapleten in neroden, saj je treba vso delo opraviti, dokler je plošča še mokra, torej takoj po fotografiranju, kar je glavna slabost tehnike. Ko se je kolodij posušil oz. strdil, plošča ni bila več uporabna, torej je postala fiksna. Vseeno pa je napredno bilo to, da je ta tehnika omogočala krajši ekspozicijski čas, kar je v oblačnem vremenu pomenilo denimo 15-20 sekund, v sončnem pa je bil ekspozicijski čas še krajši.
Do 60tih let 19. stoletja je bil glavni vir za posnetke naravna svetloba. Fotograf je moral nositi ves svoj "studio" s seboj (opremo za pripravo plošče in razvijanje fotografije). Razvit negativ so nato kopirali na pozitiven (na svetlobo občutljiv) papir, za fiksiranje pa so uporabili jajčni beljak in albumski papir (na svetlobo občutljive snovi so se zmešale z jajčnim beljakom).
Postopek je glede občutljivosti v zelenem spektru izboljšal geolog Neville Maskelyne, ki je namesto navadnega stekla uporabil sljudo, mineral imenovan tudi mačje steklo ali moskovit, ki je tanjši a manj prozoren od navadnega stekla in zaradi te lastnosti tako bolj fleksibilen od navadnega stekla.
[uredi] Uporaba
Mokra kolodijska plošča je kot negativen postopek preveč občutljiva na modro in premalo na rdečo svetlobo (tako je bilo dostikrat npr. nebo presvetlo, rdeče strehe hiš pa pretemne - črne). Mokra kolodijska plošča se je izkazala kot primerna tehnika predvsem za upodabljanje krajin (popularna v 19. stoletju), saj je čas njene iznajdbe čas velikih osvajanj, in ker je to dvofazni postopek in tako omogoča veliko število kopij. Tako je naredila novo tržno nišo na trgu podob. Zaradi njenih pomanjkljivosti (preobčutljivosti na močno svetlobo in barve) je vsak kader zahteval drugačno svetlobo, kar zahteva kasnejšo fotomontažo.
