Ritmična gimnastika
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ritmična gimnastika je zvrst športa, ki združuje prvine gimnastike, baleta in plesa. Je relativno mlad šport. Z njim se ukvarjajo v glavnem dekleta - ritmičarke, ponekod pa gojijo tudi moško ritmično gimnastiko. Ritmičarke odlikuje niz sposobnosti, ki si jih pridobijo z vztrajno vadbo: gibčnost, moč, ravnotežje, smisel za ritem in glasbo, izraznost in spretnost. Na tekmovanjih se predstavijo z individualnimi ali s skupinskimi vajami, ponekod pa tudi v dvojicah ali trojicah. Individualne vaje izvajajo z enim od petih rekvizitov: kolebnico, žogo, obročem, trakom ali kiji, mlajše tekmovalke pa lahko tudi brez rekvizita. Tekmovalka mora v vaji izvesti določeno število ritmičnih prvin: skokov, poskokov, obratov, ravnotežnih stoj in gibljivostnih likov. Dodatne točke lahko pridobi s tveganimi in zato bolj atraktivnimi meti in ujemi rekvizita. To so zlasti ujemi brez pomoči rok ali ujemi izven vidnega polja tekmovalke. Pri skupinskih vajah imajo lahko vse tekmovalke isti rekvizit ali pa delajo s kombinacijo dveh rekvizitov.
Vajo spremlja glasba, ki ne sme biti zgolj ozadje vaje - gibanje tekmovalk in glasba morata biti povezana v celoto.
Zgodovina ritmične gimnastike: Začetki te graciozne oblike gimnastike segajo v pozno devetnajsto in zgodnje dvajseto stoletje. Tedaj se pri skupinskih telovadnih nastopih pojavijo prve preproste oblike koreografij. Kot športno panogo so jo začeli gojiti v bivši Sovjetski zvezi v 40-ih letih prejšnjega stoletja, leta 1949 je bilo tam tudi prvo nacionalno prvenstvo v ritmični gimnastiki. Prvo mednarodno tekmovanje je bilo leta 1961, na njem so tekmovale ritmičarke iz Sovjetske zveze, Bolgarije in Čehoslovaške. Prvo svetovno prvenstvo je bilo leta 1963 v Budimpešti, na njem je sodelovalo 28 športnic iz 10 evropskih držav. Na Olimpijskih igrah nastopajo ritmičarke od leta 1984. Danes se ritmična gimnastika sijajno in hitro razvija in postaja tudi vse bolj popularna. Ritmična gimnastika je najbolj razvita v Rusiji, Ukrajini, Belorusiji in drugih državah na območju nekdanje Sovjetske zveze, pa tudi v baltskih državah in v Bolgariji.
Ritmični rekviziti:
Kolebnica je prvi rekvizit, s katerim se srečajo začetnice, saj na začetku vsakega treninga delajo poskoke čez kolebnico za ogrevanje. S kolebnico se izvajajo vrtenja, meti ter enojni ali dvojni poskoki. Dolžina kolebnice je odvisna od višine tekmovalke in znaša približno dve dolžini od ramen tekmovalke do tal. Na koncih kolebnice ni ročajev, temveč so vozli. Kolebnice vrhunskih tekmovalk so na sredini otežene, da je lok kolebnice v zraku lepši in da je rokovanje lažje.
Žoga velja za najbolj eleganten rekvizit. Osnovni elementi so preprosti meti, pri katerih pa se ujem obvezno izvaja z eno roko, in predvsem kotaljenja z desne roke v levo roko ali obratno. Dekleta jih začno vaditi že po drugem letu učenja. Kasneje postanejo tako meti kot kotaljenja mnogo zahtevnejši. Ujemi se izvajajo z nogami ali s trupom, možni so tudi odboji, in to s hrbtom, rokami in nogami. Tudi kotaljenja se lahko izvajajo po vseh delih telesa in v različne smeri. Najtežje so kombinacije meta, ki mu namesto ujema sledi kotaljenje. Žoga za ritmično gimnastiko se na pogled zdi zelo lahka, vendar ni. Njena teža je 450 g, kar je potrebno prav zaradi kotaljenj, pri katerih žoga ne sme leteti, temveč mora drseti po telesu.
Obroč je tako kot trak tipičen rekvizit ritmične gimnastike, saj se ne uporablja pri nobenem drugem športu. Velikost obroča je odvisna od višine tekmovalke, segati ji mora do bokov. To seveda ne pomeni, da se obroč naredi po meri. Tekmovalke izberejo sebi primeren obroč izmed obročev standardne velikosti. Tipična rokovanja z obročem so različni meti in odboji, kotaljenja po telesu in po tleh ter vrtenja. Obroč je rekvizit, s katerim je najlažje izvajati elemente brez pomoči rok. Zato je zelo atraktiven rekvizit, saj ritmičarke veliko metov in ujemov izvedejo z nogami.
Trak je v ritmični gimnastiki priznan kot najtežji rekvizit. Delo z njim je zahtevno že zaradi njegove dolžine, saj meri šest metrov. Z njim je mogoče oblikovati različne like, kot so kače, spirale in krogi. Pomembno je, da se med gibanji trak ne dotakne tal. Trak je fleksibilno pripet na pol metra dolgo tanko palico, tako da se svobodno giblje. Za ta rekvizit so značilni različni meti, pri katerih je treba ujeti trak na koncu palice, in odboji palice od tal v roke, kar je eden izmed najtežjih elementov s trakom.
Kiji so zahteven rekvizit predvsem zaradi tega, ker dela tekmovalka s parom kijev, zato mora biti še posebej zbrana. Za kije so značilna različna vrtenja in meti. Tekmovalka lahko vrže samo en kij, lahko pa tudi oba, kar seveda prinese dodatne točke. Kij ima dve glavici, eno veliko in eno majhno. Ujem mora biti vedno izveden s prijemom za malo glavico, pri ujemu za palico dobi tekmovalka pri oceni odbitek. Velikost kija je vedno enaka, in sicer nekaj več kot pol metra.
