Severska dinastija
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Severska dinastija ali Severi, vladali so od leta 193 do 235 našega štetja.
Zmede okrog prestola, v katerih so pretorijanci preprodajali cesarsko čast tistim, ki so jim več ponujali, so po krvavi državljanski vojni končale z zmago upravitelja Panonije, surovega in neuničljivega Septimija Severa (193 – 211) iz severne Afrike. Okretni cesar se je obdal z modrimi svetovalci. Zasledoval ga je senat, ki ga ni podrl, on pa se je zanašal na vojake, ki jih je vezal nase z denarnimi priložnostmi in možnostmi vzpona na visoke službe. Njegova dinastična politika je pripeljala na prestol njegovega sina Karakalo (211 – 217). On se je Rimu poskušal priljubiti z gradnjo kopališč, a so ga zaradi njegove strahovlade umorili. S tako imenovano » constitito Antoniana« je leta 212 podelil vsem svobodno rojenim prebivalcem v državi državljanske pravice. Nasledil ga je Elagabal (218 – 222), ki je bil svečenik sirijskega boga sonca. Severa Aleksandra (222 – 235) so umorili vojaki, ko se je prišel na limes pogajat z Alamani.
