Veliki briljantni valček
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Veliki briljantni valček je postmodernistična družbenokritična drama Draga Jančarja. V postmodernizem jo uvršča predvsem mešanje različnih zvrsti. Loteva se družbene problematike. Politična drama je zanjo samo izhodišče, iz katerega prehaja v skrajno grotesko, ki se ponekod približuje absurdni dramatiki, a se že v naslednjem trenutku usmeri na področje skrajno verjetnega. Po mnenju Josipa Ostija je to delo jezikovno-glasbeno-plesna groteska, eksistenciaina drama, drama absurda, vsebuje pa tudi elemente tragično-ritualnega gledališča krutosti. Andrej Inkret ga označuje kot dramo metafore in paradoksa.
[uredi] Povzetek vsebine
Celotna drama se dogaja v zaprtem prostoru, v posebnem psihiatričnem zavodu Svoboda Osvobaja. Drama je sestavljena iz treh dejanj in je postavljena v čas in prostor, kjer je človek ves čas nadzorovan, njegova zasebnost je grobo kršena, javno delovanje pa onemogočeno. Človeka, ujetnika kolesja totalitarnega mehanizma, uteleša glavna dramska oseba Simon Veber, 40-letni zgodovinar. Odvzem njegove osebne svobode je v drami prispodoba najbolj grobega kršenja človekovih pravic, saj ga prisilno hospitalizirajo v psihiatrično bolnišnico s pomenljivim naslovom Svoboda osvobaja, ki spominja na napis »Delo osvobaja« z vhoda v koncentracijsko taborišče. Metode zdravljenja v omenjeni sumljivi ustanovi so temeljile na preosebljanju vsakogar, ki ni deloval v ubranem sozvočju z okorelimi družbenimi normami. Tako je bila tudi usoda raziskujočega zgodovinarja Vebra dokončno v rokah brezdušnega, primitivnega in ciničnega ravnanja izvržkov totalitarnega sistema v ustanovi. To predstavlja podobo nekega ne tako zelo oddaljenega časa.
Prvo dejanje je sestavljeno iz 9 prizorov. Najprej se v bolniški sobi predstavita junaka dramskega dogajanja, Simon in Volodja (Bolničar, ki je ljubil humor in se spreminjal v brezmejnega vladarja; bil je preprost, neizobražen človek, ki ga je gnala resnična volja do moči. S krutimi igricami je poniževal bolnike in jim jemal še tisto dostojanstvo, ki so ga premogli.). Volodja je prišel k Simonu in mu pripeljal obrok hrane. Spraševal ga je, če pozna kakšno dobro šalo. Simon je bil tiho, Volodja pa je kar govoril in hkrati jedel Simonov obrok hrane. Simon je vprašal, ali je sedaj »v« (kar se potem v drami pojavlja še velikokrat in ima velik pomen) in kateri dan je. Počasi sta se spoznavala. Simon je trdil, da je normalen in da ne spada v zavod. Zmeden je bil, da se je sploh znašel v njem. Ko je Volodja pojedel hrano, je odšel in Simon je ostal sam.
Starejši in Mlajši izvedenec za metafore (dva možakarja, stara 30 in 50 let; bila sta policista, ki sta skrbela za odvažanje potencialno nevarnih ljudi, zbirala obtožujoče dokumente, bila sta glasnika zunanje ideologije oz. trenutne politične prakse in hkrati podaljšana roka oblasti; bila sta proti intelektualcem, kajti oni znajo misliti z lastno glavo in so tako lahko družbeno nevarni.) sta v pisarni čakala Doktorja (Medicinski upravnik zavoda. Njegova želja je biti kirurg. Bil je prikrit alkoholik, ciničen, neizprosen v svoji začrtani logiki, poslušno orodje aparata. Njegova psihiatrična strokovnost je bila v službi vsakodnevne politične prakse. S svojo močno načeto etično držo zdravnika je nehote pomagal pri vzponu Volodje.) Medtem ko sta čakala, sta listala po Simonovem uradnem raziskovalnem gradivu. Veber je raziskoval usodo Poljaka Drohojowskega (Udeleženec varšavske vstaje proti Rusiji. Nekje na poti si je zlomil nogo in obležal v jarku. Mimoidoči se zanj niso zmenili. Končno se ga je nekdo usmilil, a le za denar. V bolnišnici so z njim slabo ravnali, tako da so se mu v nogi zalegli črvi.) Ko je prišel Doktor, so se pogovarjali o Simonu. Ko sta izvedenca odšla, je Doktor spil kozarček vodke, potem pa zaklical Volodji, naj Simona pelje v veliko sobo k drugim.
Nato spoznamo druge paciente zavoda. Jančarjih označi v obsežnih didaskalijah. V zavodu so bili: Ljubica (Komaj 23-letna anglistka, ki je padla na izpitu zaradi svoje ljubezni do poezije. Bila je rahločutna, do vseh prijazna, veliko se je smehljala, bila je ljubljenka vse družbe, veliko je slikala.), Rajko (27-letni samotar, ki je izrezoval članke iz časopisa. Volodja ga je neprestano provociral.), Savel Pavel (Nekdanji policist, star okrog 55 let, partijski funkcionar, požigalec cerkva, tedaj spreobrnjen v zagovornika odrešujoče moči vere. Citiral je iz Biblije in napovedoval katastrofo.), Emerik (Pianist, star okrog 45 let. Zapit, nesamozavesten umetnik, zaljubljen je bil v Ljubico in bil ljubitelj Chopina.), Doberman (Jecljavec, ki je bil obseden z idejo, da bo zmanjkalo hrane, in je zato pojedel štirikratno količino vsake večerje. Bil je sočuten - tolažil je Emerika - in prijazen, vendar. ne preveč inteligenten.), ženska z lutko in člani osebja: bolniška sestra, kapetan, referentka, zasledovalec in dva bolničarja. Med to druščino so pripeljali Simona in mu dali stol, mizo, knjige in svinčnik. Volodja ga je predstavil kot Drohojowskega.
Nato je Doktor opravljal vizito in je Simonu rekel, da bo moral na pregled noge, Emeriku pa je izročil Chopinove note in napovedal, da bodo priredili ples. Simona je prvič obiskala žena Klara. Ona je bila stara okrog 30 let, urejena, zapeljiva in samozavestna, hči pomembnega komunističnega funkcionarja. Prepričana je bila, da je Simon v zavodu zaradi pijančevanja, a ji je ta dopovedoval, da ni na pravem mestu - v norišnici - da ni pijanec, da je vse skupaj pomota, in jo rotil, naj ga spravi ven. A situacija se je le slabšala. Doktor in bolniško osebje so ga ves čas imenovali Drohojowski, čeprav jim je on neprestano dopovedoval, da je Simon Veber. Doktor ga sploh ni poslušal, še več - dejal mu je, da ima zelo bolno nogo in da jo bo treba odrezati. Simon je Doktorja označil za norega.
V jedilnici so bili pacienti pri kosilu. Bolničarja in Volodja so izzivali Dobermana, ta pa se je branil in jecljal. Početje je Simona razjezilo in storilce je imenoval svinje, zato sta ga bolničarja oblekla v prisilni jopič. Volodjo spoznamo kot manipulanta. Prvo dejanje se konča, ko Simona obišče Ljubica s šopkom rož, se uleže na posteljo in položi glavo v njegovo naročje.
Drugo dejanje ima 7 prizorov. Klara je drugič obiskala Simona. Nemočna je bila ob spoznavanju moževega položaja. Simon se je tudi sam imel za Drohojowskega. Pokazal se je Volodjev gospodovalni odnos do pacientov: Simonu je prepovedal obiske, Rajku je vzel list, ki ga je skril za srajco, Savlu je ukazal, naj neha citirati Sveto pismo. Ljubica in Simon pa sta se vedno bolj zbliževala in si priznala, da se imata rada. Simon ji je govoril, da bosta šla skupaj na sprehod, po kostanj, da bosta plesala. Volodja se je pogovarjal z Emerikom o klavirski karieri in o Ljubici. Ta je bil žalosten, ker je Ljubica imela raje Simona. Volodja je hotel spraviti Simona iz zavoda, saj mu je Emerik povedal, da proti njemu (Volodji) nekaj pripravljajo in da se bo to zgodilo na plesu. Nato sta Volodja in Emerik ves čas pila in Emerik je razbil kitaro.
Volodja je Simonu odrezal zdravo nogo. Slišati je bilo le njegov krik: »Ne!!!« Doktor je bil pijan in prestrašen. Volodja se je izgovarjal zaradi svojega dejanja. Odločil se je, da bo odslej on vodil zavod. Napovedal je tudi, da bo v ponedeljek ples. Doktor se je začel Simonu opravičevati: »Saj nisem jaz kriv ...« Ljubica je bila ob Simonu. Doktor mu je dejal, da je Simon, sam pa je trdil, da je Drohojowski. Nato je prišel Volodja. Ljubica je bila nanj jezna in mu je rekla, da bi mu morali odpreti lobanjo in iz nje vzeti granato. Doktor je hotel ven, a ga je Volodja pahnil, da se je zaletel v steno, Ljubico pa je odvlekel s seboj v njeno celica.
Tretje dejanje sestavljajo 4 prizori. Začne se s pripravami na ples. Ljubica je naslikala vse slike rdeče. Rajka pa ni bilo mogoče najti. Volodja je vstopil v dvorano lepo oblečen (s kravato) in v zavodu prevzel oblast. Dvorana se je polnila, stanovalci so prihajali. Prišel je tudi Simon, oblečen v poljsko vstajniško uniformo, govoril je samo poljsko. Doktor je občudoval Simonovo preosebitev in hkrati težko dojemal, kaj se je zgodilo. Simonu so dali pisalni stroj, da bi tipkal v celici - tako ne bi bil na plesu. Izvedenca za metafore sta prišla v dvorano. Ko se je ples začel, je naenkrat ugasnila luč. Zaslišali so se čudni zvoki: topotanje korakov, top udarec, nekdo je stekel. V dvorani je nastala zmeda. Prižgala se je luč. Izvedenca so razglasili za pacienta. Tudi onadva sta postala le dva izmed mnogih, ki so »v«. Ples se je nadaljeval, ko je prišla Klara, ki je bila zdaj tudi »v«. Ker je bil ponedeljek, je prišel nov pacient - Chopin. Zaigral je Veliki briljantni valček.
[uredi] Interpretacija
Zgodba se dogaja linearno, lahko bi rekli, da je razgrajena. Vse osebe so razgrajene, dejanja pa nimajo nobenega vzroka, kar meji na nekakšen absurd. Zasledimo tudi grotesknost, saj se besedi v besedni zvezi »svoboda osvobaja« izključujeta. Kako naj svoboda osvobaja, če je sama po sebi popolnost?!
Čeprav se konflikt med posameznimi protagonisti v drami stopnjuje, je za stopnjevanje značilno kršenje ritma. Razvoj posameznih junakov je končan ali vsaj večinoma zasnovan že na začetku drame. To, kar se dogaja z njimi, je samo potrditev dejstva, da so vsi junaki »v« - vsi so notri. Ta ugotovitev označuje stanje sodobnega človeka, ki je ujet v usodo 20. stoletja in označuje brezizhodnost eksistence. Kar se osebam zgodi, ni odvisno od njihove volje in moči, ampak od nečesa, kar je zapisano v stanju sveta, ki mu pripadajo, in je zavezano absurdu. Tako lahko govorimo, da sta v Velikem briljantnem valčku prisotni eksistencialna tema in tematika absurda.
Notranji ritem drame je namerno neenakomeren, včasih zgoščen, drugič spet upočasnjen in prekinjen. Prav v notranji zgradbi in ritmu so najbolj opazne drobne formalne inovacije, ki jih Jančar neopazno vpleta v to delo. Tako na prvi pogled preprosta struktura drame prehaja v kompleksno literarno umetnino. Z drugega vidika pa bi vseeno lahko govorili o zgradbi dramatskega trikotnika: zaplet do trenutka, ko Simonu odrežejo nogo; preobrat prav tam; razplet do popolne preosebitve.
Ideja drame se kaže v tem, da so vsi notri, vsi so »v«. Vsi spadamo noter, čeprav lahko kričimo in brcamo. Ali pišemo romane ali drame, kljub temu smo »v«. Ta ugotovitev, ki jo izreče Volodja, v svoji metaforičnosti označuje stanje sodobnega človeka, ki je ujet v usodo 20. stoletja. V okoliščinah, kjer je družbena patologija način bivanja, postane posameznikova svoboda, ki bi človeku omogočala odločanje o lastni usodi in uravnavanje svojega početja z vso odgovornostjo, vprašljiva. Tudi umetnost in znanost, ki se podrejata kakršni koli ideološki naravnanosti, ukinjata svojo avtonomnost. Znanstvenika oz. umetnika degradirata v poslušno orodje. Upor posameznika zoper nasilništvo oblasti se vedno znova izkazuje kot jalovo početje, kar izpričuje tudi protagonist Simon Veber s svojo etično držo znanstvenika - zgodovinarja. Politično delovanje je omogočeno le tistim, ki služijo vladajoči ideologiji. Smernice lahko potegnemo z don Kihotom in z njegovim bojem z mlini na veter.
Motivi v drami so različni. Prevladujejo:
- posameznikov individium; mikrokozmos posameznika,
- oblast,
- represija nad posameznikom,
- umetnost in umetniki.
Metafora (grš. = drugam prenašam; pomeni besedo, uporabljeno v prenesenem pomenu) je za dramo Veliki briljantni valček ključna beseda. Zdi se, da odpira vrata vanjo kot ključ.
Želja tu ni želja po svobodi, ampak je kot želja že svoboda. Jančarjeve figure so prav v tej svobodi, ki je svoboda želje, brez izjeme, zmerom in povsod tudi že ujete oziroma zasužnjene, in sicer v željo kot usodo. Paradoks Jančarjeve metafore je v tem, da človek mora ostati do konca zasužnjen in ujet v željo, kajti uresničena želja bi pomenila konec njegove svobode. Zato je resnica Jančarjevih dramskih figur shizofrena. V Velikem briljantnem valčku nihče ni, kar bi hotel, kar si torej želi biti, marveč so vsi »nekaj drugega«.
Veliki briljantni valček je potemtakem ne le metafora, marveč tudi prispodoba za nek sistem in za ravnanje posameznikov vseh vrst, tistih, ki sistem vzdržujejo, in tistih, ki so objekti, žrtve tega sistema.
Pojavljanje Chopina na koncu igre je večplasten simbol. Glede na opozorilo »izvedencev za metafore« o nevarnosti epidemije »poljske bolezni« Chopin pomeni razširitev bolnišnice na ves svet. V isti sapi pa pomeni, da je iz gnoja tega norega sveta pognal cvet, ki ne bo spremenil sveta, ampak ga bo presvetlil.
Jančar v Velikem briljantnem valčku uporablja v glavnem pogovorni jezik, ki je diferenciran glede na kulturno raven posameznika. Volodja se nagiba v nižji pogovorni jezik (hec, župa, flaša, dohtar, žret, o mater, porkamadona).
Poseben vidik je živi govor angleškega in poljskega jezika. Ljubica v odlični angleščini citira Ezra Pounda, Simon pa po preosebitvi govori samo še poljsko. S tem elementom želi Jančar razbiti dramsko iluzijo in gledalcu preprečiti, da bi sočustvoval z dramsko osebo. Med občinstvom želi vzbuditi kritično razdaljo do življenjskih dogajanj, prikazanih na odru, in ga tako prisiliti k jasnejši opredelitvi, tudi politični (začetnik takega - epskega gledališča je bil nemški medvojni dramatik Bertold Brecht). Podobno deluje tudi Savel Pavel, ki citira odlomke iz Biblije. Mlajši izvedenec za metafore si sposodi Šalamunove verze iz Pokra - sposoja citatov pomeni postmodernizem v tehniki pisanja. Nemoč govorne komunikacije izpričuje Doberman z oznako jecljavec, ki s svojo hibo zbuja posmeh pri osebju zavoda.
