Črni močeril
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
|
Članku manjka ustrezna taksonomka. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da mu jo dodate. |
Črni močeril ali črna človeška ribica (znanstveno ime Proteus anguinus parkelj) je jamska žival, ki je sorodna svetovno znanemu proteusu (človeški ribici) iz Postojnske jame, imenovanemu tudi beli močeril. Črnega so našli približno 300 let za belim člani Inštituta za raziskovanje krasa, ko so preučevali vodo iz izvira Dobličice na Dolenjskem. Kakor je bilo z raznimi poskusi dognano, je proteus ali močeril endemična žival Dinarskega krasa, saj nikjer drugje ni preživel; tako je verjetno črni močeril celo belokranjski endemit. Živi le v ožji okolici Črnomlja in to v neposredni bližini z belim dolenjskim sorodnikom.
Vsebina |
[uredi] Razvoj skozi stoletja
Davni predniki človeških ribic so bili gotovo prebivalci nekoč površinskih voda. Raziskave kažejo, da so se njihove najsevernejše populacije preselile v podzemlje morda šele po umiku ledenikov, kar je manj kot pred 10.000 leti. Genetska preučevanja so pokazala, da so se močerili ločili v niz nekoliko različnih ras, ko so bili še v površinskih vodah. Ob zakrasevanju so se razširili tudi v podzemeljske vode, njihovi površinski predstavniki pa so izumrli. Današnja črna človeška ribica je lahko svojo podobo površinske živali ohranila, ker se je v podzemlje preselila zelo pozno ali pa je bila v svojem bivališču zelo dobro oskrbovana. Da je zaostala v prilagajanju na jamsko življenje, dokazuje tudi to, da sta si dolenjski beli in črni močeril bolj sorodna, kot pa beli močeril iz Dolenjske in beli močeril z Notranjske.
[uredi] Biološke značilnosti
Večina sorodnikov človeške ribice živi na kopnem in v vodo odlaga le jajca, zato močeril spada med dvoživke. Ker pa skozi celo življenje, tudi ko je spolno zrel, ohrani nekatere značilnosti ličinke, pravimo, da je neotenična žival. Kakor druge jamske živali, je biološko prilagojen na podzemlje: potreba po hrani je sorazmerno majhna, presnova je upočasnjena, osebni razvoj je prav tako počasen in tudi število potomcev je majhno. Elektroreceptorni ampularni organi in notranje uho so pa mnogo bolje razviti kot pri površinskih dvoživkah, medtem ko so vidni organi skrajno oslabeli.
[uredi] Razmnoževanje in razvoj organizma
Znanstveniki menijo, da človeška ribica lahko koti žive mladiče, ali pa leže jajca. To naj bi bilo odvisno od temperature vode. Vendar tega, da bi kotila žive mladiče, še niso uspeli dokazati. Ko samica vali, si izbere primeren kraj (večinoma na spodnji strani skal ali v skalnih razpokah), kamor posamič nalepi okrog 70 jajc in jih skrbno brani pred plenilci. Mladiči ostanejo v jajcu do pet mesecev, nato pa se izvalijo ličinke velike komaj 2 centimetra.
Človeška ribica preživi v jajcu, v normalnih razmerah, približno 140 dni. Po 115 dneh, ko se že izleže, porabi še ostalo zalogo rumenjaka v črevesni steni. Nato se začne samostojno prehranjevati in postane podobna odraslemu močerilu. Dokler je še ličinka, ima oko še precej dobro razvito, ko pa doraste, ji številni organi okrnijo ali celo popolnoma izginejo. Spolno dozori šele pri 16. letih starosti, živi pa lahko najmanj 70 let.
[uredi] Primerjava med črno in belo človeško ribico
Če primerjamo črno in belo človeško ribico, ugotovimo, da se med seboj ločita po več znakih. Čeprav tudi črni proteus živi v jamah, ima za razliko od belega predvsem zelo temno kožo in veliko bolje razvite oči, a opazne so tudi druge razlike.
ČRNI MOČERIL..................BELI MOČERIL
temna pigmentirana koža.....prozorna koža
razvite oči...........................zakrnele oči
kratka zaobljena glava..........daljša glava
daljši trup............................krajši trup
krajše noge.........................daljše noge
v hrbtenici več vretenc.........v hrbtenici manj vretenc
[uredi] Ogroženost
Človeška ribica je zelo ogrožena vrsta. Sodi na svetovni rdeči seznam ogroženih vrst, zato jo je prepovedano ubijati, loviti in namerno vznemirjati. Njena ogroženost je pa v prvi vrsti povezana z onesnaževanjem površinskih voda, ki s pronicanjem v podzemlje zastrupljajo njen življenjski prostor. Med snovi, ki ogrožajo njeno varnost, sodijo predvsem kovine. Če z onesnaženjem voda in tal pride do zastrupitve tkiv in organov človeške ribice s kovinami, je to zanjo lahko usodno.
