Alp Arslan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Mohamed ben Da'ud, seldžuški sultan, * 1029, † 1072.

Bil je drugi sultan iz dinastije seldžuških Turkov in pravnuk Seldžuka, ustanovitelja te dinastije. Ime Mohamed je privzel, ko se je spreobrnil v islam, s svojimi vojaškimi veščinami in osebnim pogumom pa si je prislužil priimek Alp Arslan, kar pomeni »pogumnega leva«, oziroma »junaka-leva«.

Svojega očeta Da'uda je na mestu vladarja Korasana nasledil leta 1059, strica Togrüla, sultana Irana in Bagdada, pa leta 1063. Tako je postal edini vladar Perzije od reke Oksa do Tigrisa. Pri utrjevanju vladavine in pokoravanju nasprotujočih mu skupin mu je pomagal njegov erzijski vezir Nizamul al-Mulk, eden najboljših državnikov zgodnje muslimanske zgodovine.

Potem, ko je Alp Arslan v svojih gospostvih zagotovil mir in varnost, je sklical deželni zbor in proglasil sina Malikšaha I. za svojega naslednika. Na čelu turške konjenice se je podal nad prestolnico Kapadokije, Cezarejo Mazaco, saj si je iz tamkajšnje cerkve sv. Bazilija obetal bogat plen. Prekoračil je Evfrat in izropal mesto, nato pa je pohod nadaljeval proti Armeniji in Gruziji, ki ju je zavzel leta 1064.

[uredi] Boji z Bizancem

Leta 1068 je Alp Arslan zavojeval Bizantinsko cesarstvo. Cesar Roman IV. Diogen, ki je osebno prevzel poveljstvo bizantinske vojske, se je s turškimi zavojevalci srečal v Kilikiji. V treh napornih pohodih, od katerih je prva dva vodil cesar, druga dva pa Manuel Komnen (prastric cesarja Manuela Komnena), so bili Turki poraženi ter leta 1070 pregnani onstran Evfrata. Naslednjega leta je Roman s stotisočglavo vojsko, ki je vključevala tudi oddelke turškega plemena Uze, poleg njih pa Francoze in Normane pod poveljstvom Ursela iz Bahola, krenil v Armenijo.

Bitka pri Manzikertu

Pri Manzikertu na reki Murat Čaj, severno od jezera Van, se je bizantinska vojska srečala z Alp Arslanom. Sultan je predlagal mirovne pogoje, ki jih je cesar zavrnil, zato sta se vojski spopadli v bitki pri Manzikertu, v kateri so bili Bizantinci popolnoma poraženi. Krivdo za njihov poraz gre pripisati političnim nasprotnikom bizantinskega cesarja, ki so slednjega med bitko izdali, ter hitri taktiki turške konjenice.

Cesarja Romana IV. so kot ujetnika privedli pred sultana. Ta se je do njega obnašal milostno in spoštljivo. Pogovorila sta se o mirovnih pogojih, nato pa je sultan cesarja odpustil in ga odpustil. Med vladarjema naj bi potekal sledeči znameniti pogovor:

Alp Arslan: Kaj bi storili, če bi me kot ujetnika privedli pred vas?

Roman: Najbrž bi vas dal ubiti, ali pa bi vas razkazoval po ulicah Carigrada.

Alp Arslan: Moja kazen je mnogo hujša. Odpuščam vam in vas osvobajam.

Na Romanovo nesrečo pa so bili Alp Arslanovi podložniki mnogo manj milostni od svojega vladarja, saj so pomilostitev spremenili v prekletstvo: Romana so oslepili in ga po hudem mučenju slednjič usmrtili.

Po Alp Arslanovih zmagah se je ravnotežje v Aziji prevesilo povsem v prid seldžuških Turkov in sunitskih muslimanov. Čeprav je Bizantinsko cesarstvo vztrajalo še skoraj štiri stoletja, posledice križarskih vojn pa so za nekaj časa položaj spremenile, je Alp Arslanova zmaga pri Manzikertu oznanila začetek turškega vzpona na Bližnjem vzhodu. Večina zgodovinarjev meni, da je poraz pri Manzikertu pomenil začetek konca Vzhodnorimskega cesarstva. Med drugim je vstop turških kmetov v Anatolijo, kamor so sledili svojim konjenikom, tam povzročil konec tematske ureditve, ki je omogočala zalaganje Bizantinsko cesarstvo z možmi in bogastvi. Pomembnosti te bitke in spretnosti, s katero jo je Alp Arslan izbojeval, torej ne smemo zapostavljati.

[uredi] Državna ureditev

Alp Arslanova moč se je skrivala v vojaštvu, notranje zadeve pa je urejal njegov perzijski vezir Nizamul al-Mulk, utemeljitelj upravne organizacije, ki je utrdila sultanat za časa vladavine Alp Arslana in njegovega sina Malikšaha. Z namenom podpiranja vojaštva in navajanja nomadskih Turkov na urejene perzijske poljedelske razmere, so bili seldžuškim princem v upravljanje podeljeni vojaški fevdi. Ta vrsta vojaškega fevdalizma je nomadskim Turkom omogočala izkoriščanje sredstev umirjenih Perzijcev znotraj velikega seldžuškega imperija, Alp Arslan pa je tako lahko vzdrževal svojo ogromno vojsko, brez da bi se moral zanašati na vojni davek iz osvojenih ozemelj. Od svojih podložnikov je prejemal dovolj hrane za vojsko, z davki, pobranimi od trgovcev in prekupčevalcev, pa je financiral svoje stalne vojne.

[uredi] Smrt

Gospostvo Alp Arslana se je po bitki pri Manzikertu raztezalo prek velikega dela Zahodne Azije. Kmalu se je pripravil na zavzetje Turkestana, dežele, od koder so izvirali njegovi predniki. Z močno vojsko je napredoval do bregov reke Oksa. Preden bi vojska lahko varno prečkala reko, pa si je moral pokoriti določene trdnjave. Eno od njih je nekaj dni pogumno branil guverner Jusuf el-Harezmi, kvarizmijec. Slednjega so prisilili k vdaji in ga privedli pred sultana, ki ga je obsodil na kruto smrt. Jusuf je v obupu pograbil svoje bodalo in planil nad sultana. Ta je svojim stražarjem ukazal, naj se ne vmešavajo, in potegnil svoj lok, vendar mu je spodrsnilo, zato je puščica zgrešila svoj cilj, kar je napadalcu omogočilo, da ga je zabodel v prsi, kar je povzročilo njegovo smrt. Pokopali so ga v Mervu poleg njegovega očeta Čagri beja. Na njegovi grobnici beremo:

»O, glejte, ki ste videli Alp Arslana nebesno veličino! Zdaj je pod črno zemljo ...«

Ko je Alp Arslan umiral, je zašepetal svojemu sinu, da ga je ubila lastna domišljavost. »Žal,« naj bi dejal, »moral bi dovoliti velikim vojščakom, ki so me predani mojim namenom stražili, da bi opravili svojo nalogo. Opozorili so me bili, naj se ne poskušam braniti sam, in naj ne pustim svojemu pogumu, da bi prevladal nad mojo zdravo pametjo. Vendar, na ta opozorila sem pozabil, in sedaj ležim tukaj, umirajoč v mukah. Dobro se spominjaj tistega, kar si se naučil, in ne dovoli svojemu napuhu, da bi zmagal nad tvojim umom ...«