Glosa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Glosa je pesniška oblika španskega izvora. Tema glose je večinoma razmišljanje o pesniškem poklicu oziroma položaju umetnika.

Glosa je sestavljena iz štirih decim (desetvrstičnih kitic), ki razlagajo začetno kvartino; tako imenovano geslo ali moto. V geslu ali motu se nahaja bistvo pesnikovega sporočila pesmi, posamezni njegovi verzi pa so hkrati zadnji verzi posameznih decim.

Izmenjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov je natančno določeno. Ta verz imenujemo španski osmerec.

[uredi] Primer: France Prešeren: Glosa

»Slep je, kdor se s petjam vkvarja,

Kranjec moj mu osle kaže;

pevcu vedno sreča laže,

on živi, umrjè brez dnarja.«

Le začniva pri Homêri,

prosil reva dni je stare;

mraz Ovidja v Pontu tare;

drugih pevcov zgodbe beri:

nam spričuje Alighieri,

kako sreča pevce udarja;

nam spričujeta pisarja

Luzijade, Don Kihota,

kákošne Parnasa pota -

slep je, kdor se s petjam vkvarja.

Káj Petrarkov, káj nam Tasov

treba pevcov je prijetnih?

slišim od butic neukretnih

prašat' zdanjih, prednjih časov.

Kómur mar prijetnih glasov

pesem, ki pojó Matjaže,

boje krog hrvaške straže,

mar, kar pevec pel Ilirje,

mal Čebel'ce roji štirje,

Kranjec moj mu osle kaže.

Lani je slepar starino

še prodajal, nosil škatle,

meril platno, trak na vatle,

letos kupi si grajšino.

Naj gre pevec v daljno Kino,

še naprej se pot mu kaže,

naj si s tinto prste maže,

naj ljubezni si obeta,

vneti lepega dekleta,

pevcu vedno sreča laže.

Vèndar peti on ne jenja,

grab'te dnarja vkup gotove,

kupovájte si gradove,

v njih živite brez trpljénja!

Koder se nebo razpenja,

grad je pevca brez vratarja,

v njem zlatnina čista zarja,

srebrnina rosa trave,

s tem posestvam brez težave

on živi, umrjè brez dnarja.