Ipavci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Da bo članek zadostoval merilom kakovosti, ga bo treba urediti.
O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka. Pomagajte si tudi s Slogovnim priročnikom.

Rod Ipavcev izhaja iz Bele krajine, od koder prihaja prvi predstavnik tega rodu Jurij Ipavec. Ipavci so po izobrazbi zdravniki, po srcu pa glasbeniki, skladatelji. Večina predstavnikov tega rodu se je šolala v Gradcu, nekateri pa tudi na Dunaju, torej v kulturnih mestih Evrope.

Najpomembnejši predstavniki te rodbine so Franc Ipavec, Katarina Schweighofer, Alojz, Benjamin in Josip Ipavec.

Zakaj so pomembni za nas Slovence, za naš narod, ki je bil v njihovem času pod oblastjo Avstro-Ogrske, lahko preberete v nadaljevanju.

[uredi] Jurij Ipavec

Jurij Ipavec je bil vojaški kirurg, poročen z Marijo. 11.avgusta 1776 se mu je rodil sin Franc Ipavec. Ker sta Jurij in Marija zgodaj umrla, sta za Franca skrbeli starejši sestri. Nato je odšel k bratu Matiji, brivcu in padarju, v Celje, kjer je hodil v šolo in pomagal v brivnici. Po sedmih letih je opravil izpit iz zdravilstva in odšel v Gradec, kjer se je izpopolnjeval pri profesorju anatomije Salulu. Leta 1805 je začel zdravniško prakso v Šentjurju pri Celju in se kasneje poročil z lepo in izobraženo Katarino Schweighofer. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok, ki jih je mati že zgodaj uvajala v glasbo, saj je sama dobro igrala harfo in klavir. Tukaj se torej začne glasbeno izpopolnjevanje Ipavcev, hkrati pa nam postane jasno, da je za glasbeni talent Ipavec „kriva“ Katarina Schweighofer.

[uredi] Franc Ipavec

[uredi] Alojz Ipavec

Alojz Ipavec se je rodil kot najstarejši sin Francu in Katarini Ipavec 20. maja 1815 ter postal po družinski tradiciji zdravnik. Latinske šole je končal v Celju, študij medicine na Dunaju, domnevajo pa, da je študiral tudi v Gradcu. Služboval je kot vojaški nadzdravnik v Rabu na Madžarskem. Žal je zgodaj zbolel za tifusom ter v hudi vročici skočil skozi okno in se ubil leta 1849.

Alojzeva ustvarjalnost

Alojz je že kmalu pokazal izjemno muzikalnost; kar je mati enkrat zaigrala na klavriju, si je brez težav zapomnil. Njegov prvi napev Škerjanček je izšel skupaj s pesmimi njegovih bratov v »Pesmarici za kratek čas«. Pesmi je pisal v zgodnjeromantičnem načinu, kar še posebej velja za njegove tehnično izvrstne skladbe za klavir. Njegovi znani klavirski skladbi sta Fantazija v obliki poloneze in Žalna koračnica (Trauermarsch). To pomeni, da se je usmeril v stil, ki je bil v njegovem času aktualen v evropskem prostoru. Škoda je le, da je svoje samospeve komponiral na nemške in ne na slovenske pesmi.

Rodoljubnost Alojza Ipavca

Da je domovina Alojzu ogromno pomenila, dokazuje naslov njegovega valčka Heimaths-Klänge. Prav tako se je pod svoja dela podpisoval s slovenskim priimkom Ipavec, medtem ko na Dunaju natisnjene kompozicije avtorja predstavljajo kot Ipavitza.

[uredi] Benjamin in Gustav Ipavec

Življenje

Benjamin, rojen 24. decembra 1829, in Gustav Ipavec, rojen 15.avgusta 1831, sta se že zgodaj spoznala na glasbo. Najprej sta se šolala v Šentjurju in v Celju, pozneje pa v Gradcu, kjer sta tudi maturirala. Kasneje sta se vpišala na triletno zdravstveno šolo v Gradcu, kjer sta diplomirala. Študij sta nadaljevala na Dunaju.

Po končanem šolanju je Benjamin dobil zaposlitev v Gradcu, kjer je ostal do upokojitve. Delal je tudi kot primarij v otroški bolnišnici. Hkrati je bil tudi član Društva zdravnikov na Štajerskem, 1881 pa je celo predsednik tega društva. Njegov trud in napore je cenila tudi država, saj mu je podelila posebno priznanje, kasneje pa je dobil tudi zlati križec s krono. Organiziral je tudi rentgenski inštitut v Mariborski bolnišnici in je bil eden izmed prvih, ki se je lotil tudi težavnejših ginekoloških organizacij.

Gustav pa se je po očetovem vzgledu ukvarjal z očesnim zdravstvom, vendar je slovel bolj kot zdravnik splošne prakse. Posebno vešč je bil tudi porodništva.

Benjaminova in Gustavova utvarjalnost

Med študijem sta se Benjamin in Gustav Ipavec tudi glasbeno izobraževala. Osnovno izobrazbo sta dobila doma, v Celju sta šolanje nadaljevala pri organistu Kopplu (Karl Köppl) in pozneje pri bratih Vaclavu in Františku Fasslu, ki sta bila češkega rodu.

Iz let, ko je živel v Celju, nam je ohranjena Benjaminova znana skladba - valček Popki (Knospen, Walzer für das Piano-Forte) iz leta 1843. Skromna skladba, ki pa kaže, da je Benjamin že obvladal osnove kompozicijskega stavka.

V Gradcu sta se brata Ipavca zbližala z narodno zavednimi slovenskimi visokošolci, združenimi v političnem društvu Slovenija. Leta 1850 je to društvo izbralo Benjamina za svojega glasbenega vodjo. Začel je skladati pesmi na slovenska besedila, da so jih v društvu prepevali: spočetka narodno budniške zbore, pozneje tudi samospeve za boljše pevce iz zbora. Benjamin je na glasbenem področju sodeloval s celjsko in mariborsko čitalnico, bil med prvimi člani Glasbene Matice (1872) v Ljubljani in njen poverjenik za Štajersko. Leta 1859 je izdal pesmarico z naslovom Pesmarica za kratek čas, leta 1862 in 1864 pa Slovenske pesmi. V tem času je deloval kot skladatelj narodnoprebudnih pesmi in kot organizator slovenskega narodnega življenja. Njegova glasbena nadarjenost ga je privedla do soočanja z zahtevnejšimi glasbenimi oblikami. Posebno pomembno mesto imajo njegovi samospevi, ki jim je dal posebno umetniško veljavo. Sprva je komponiral samospeve na nemška besedila, že kmalu pa je posegel po slovenskih. Njegovi samospevi, kot so Nezakonska mati, Ciganka Marija, Menih, Oblaku, Mak žari, Čez noč, Na poljani, Božji volek, Pozabil sem mnogo kaj, dekle, Pomladni veter in drugi, so zimzelene melodije slovenske glasbe romantičnega obdobja. Benjamin je znal tudi prisluhniti otroškemu čustvovanju v vrsti otroških pesmic, ki so izšle v reviji Vrtec med letom 1876 in 1881. Bolj priložnostne se zdijo njegove klavirske skladbe, ki so namenjene salonskemu razvedrilu, vendar med njimi najdemo tudi fugo ali fugeto. Dokaz Benjaminovih ambicij in vsestranskost njegovega talenta predstavlja tudi odrska glasba.

Gustav pa se je po krajšem bivanju v Budimpešti naselil v Šentjur, kjer je prevzel očetovo zdravniško prakso. Bil je več desetletij šentjurski župan. V zakonu s Karolino Amon iz Laškega je imel deset otrok, med njimi Josipa, poznejšega zdravnika in skladatelja. Organiziral je kulturno in gospodarsko življenje, sodeloval z Glasbeno Matico. Njegova velika zasluga je, da je postal Šentjur trdnjava slovenske narodne zavednosti.

Benjamin in Gustav Ipavec sta živela v času, ki je tudi na glasbenem področju zahteval stvaritve, potrebni so bili zbori, samospevi in sploh glasba, ki je imela primerno besedilo in ki je znala navdušiti poslušalce ter izražati njihovo slovensko pripadnost. Temu delu se je Gustav docela posvetil. Zato ne preseneča, da so v njegovem opisu ob nekaj klavirskih delih (Kadrilja za klavir) samo vokalne skladbe: četverospevi, zbori in samospevi. Njegove spevne melodije so se hitro priljubile po vsej Sloveniji in še danes niso izgubile svojevrstne mičnosti. Že njihovi naslovi so zgovorni: Slovenec sem, Slovensko dekle, Budnica, Planinska roža, Danici, O mraku, Kjer so moje rožice, Le predi, dekle itd.. V osemdesetih letih je Gustav v Šentjurju ustanovil mešani zbor in zanj tudi pisal.

Benjamin Ipavec in kulturno delovanje: „Da, da, umetnost je lepa, a umetniki so svinje.“

Benjamin je v Gradcu 1850 postal dirigent pevskega zbora društva Slovenija. Bil je med najbolj izpostavljenimi Graškimi rodoljubi, saj se je s svojim zborom predstavil tudi na prvi javni besedi v Gradcu, v dvorani graškega Musikvereina na Burggasse. Hvaležni pevci so mu takrat izročili rubinasto-rdečo kupo za napisom: „B. Ipavcu, pevovodju prve besede v Gradcu dne 23. marca 1851.”

Za Benjamina je bila zelo pomembna tudi druga javna beseda v Gradcu, uprizorjena 15. junija 1851. Na tej besedi se je javnosti prvič predstavil kot zborovski skladatelj. Za to prireditev je za štiri moške glasove uglasbil Prešernovo besedilo pesmi Zapuščena. V naslednjih letih je prav tako nadaljeval z uglasbitvijo udarnih budnic, kot so Prešernova Zdravljica, Vodnikova Ilirija in Razlagova Domovini. Vendar je Benjamin sam dejal, da se nikoli ni želel postati politični glasbenik in da je vedno deloval samo za glasbo.

Da je resničen domoljub je dokazal, ko sta z bratom Gustavom izdala pesniško zbirko Pesmarica za kratek čas. Le ta je slovenski javnosti predstavila dva doslej še neznana skladatelja. Melodiji Premembe (Benjamin Ipavec) in Slovenske dežele (Gustav Ipavec) sta bili v 19. stoletju izjemno priljubljeni.

Da je Benjamin dobro poznal tudi novejšo slovensko literaturo, dokazuje njegov izbor pesmi za uglasbitev. Uglasbil je namreč tudi dela avtorjev Ljubljanskega zvona, ki so približno pol stoletja mlajši od njega. In sicer dela Otona Župančiča, Josipa Murna Aleksandrova, Alojza Gradnika. Prav tako blizu pa so mu bila dela Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, itn..

Če je Benjaminu to dopuščal čas, se je udeleževal rodoljubnih manifestacij tudi ko je kot zdravnik že delal v Gradcu. Pesmi, ki jih je uglasbil, so namreč požele veliko uspehov na taborih . Ob izteku dobe velikih zborovanj je bila Prešernova slavnost, na kateri je imel pomembno vlogo tudi Benjamin Ipavec, ki je za zbor uglasbil Stritarjevo pesem z naslovom na Prešernovem domu. Kasneje, ob Prešernovem rojstnem dnevu, pa je Benjamin z zborom nastopil tudi v Ljubljanski čitalnici.

Igor Grdina je dejal, da je Benjaminov glasbeni talent uspešno premoščal nazorske razlike med Slovenci, in jih celo uspel zedinjati ob skupnih kulturnih vrednotah. Njegova kantata je v tem smislu odigrala še posebej pomembno vlogo na proslavi Prešernovega rojstnega dne, saj so ji ploskali tako mlado- kot staroslovenci, ki so se sicer strinjali ob komajkateri stvari.

1862 in 1864 je izdal tudi dva zvezka slovenskih skladb, ki, kot je dejal Igor Grdina, kar pokajo od domoljubja. Vendar sta se zbirki na žalost zelo slabo prodajali, saj so se slovenski izobraženci zelo navadili na nemško literaturo.

Benjamin je bil leta 1872 celo med ustanovitelji Glasbene matice. Matični zbor je celo postal pojem vrhunske kvalitete na slovenskem koncertnem odru. Pri Glasbeni matici je Benjamin natsnil vrsto svojih skladb, samo leta 1877 so izšli 3 zvezščki njegovih pesmi. V sedemdesteih letih je postal poverjenik Glasbene matice za Štajersko, 1880 pa je bil nagrajen z diplomo njegovega častnega člana.

Pomembno vlogo je imel Benjamin Ipavec ob postavitvi prvega slovenskega nacionalnega spomenika v Ljubljani – spomenika Valentina Vodnika. Na sprejemu je bila namreč zaigrana njegova kantata poleg tega pa je bil še častni član na prireditvi.

Vendar Benjamin Ipavec kljub pozni starosti ni prenehal z ustvarjanjem. Za Slovence je ključnega pomena ravno njegova opereta Tičnik 1866. leta – prva slovenska opereta. Leta 1890 pa je napisal tudi prvo slovensko opero imenovano Teharski plemiči, ki je sicer požela velik uspeh, vendar je bil Benjamin globoko razočaran nad neprijaznostjo in zavistjo drugih slovenskih skladateljev. Kasneje je njihovo ravnanje pokomentiral s stavkom: „Da, da, umetnost je lepa, a umetniki so svinje.“

Za Teharskimi plemiči je Benjaminova priljubljenost počasi padala. Bil je človek prejšnje generacije, hkrati pa se je tekom let spremil njegov način skladanja.

Gustav Ipavec: „Vi ljubite slovensko zastavo...”

Po šolanju je odšel nazaj v rodno mesto in nadaljeval očetovo obrt. Pri tem je bil tako uspešen, da je postal župan trške občine Sv. Jurij. Tudi on je bil velik rodoljub in se je takoj pridružil čitalnici, ko je bila le ta ustanovljena v Celju. Tam je tudi doživel svoj ognjeni krst – predstavitev Pesmarice. Na čitalnicah je tudi predstavil svoj samospev (Poklic). Ob prvi obletnici čitalnice je pomagal ob nakupu klavirja.

Hkrati je bil tudi občinski odbornik v rojstnem kraju, sodeloval je pri nastajanju mladoslovenskega časnika Slovenski narod, bil med pobudniki veličastnega žalskega tabora, se vključil v delo Slovenske matice, je torej bil zelo aktiven na različnih področjih.

1869, torej v času največjega razmaha taborskega gibanja, je bil izvoljen za Šentjurskega župana.

Gustav je 1855 ustanovil mešani pevski zbor nato pa še več društev: podružnico Kmetijske družbe za Štajersko (pred smrtjo mu je za izjemne zasluge na področju sadjereje, vinogradništva in poljedelstva društvo podelilo zlato kolajno), gasilsko društvo Cesarjeviča Rudolfa, društvo za spodnji Štajer in podružnico narodnoobrambne Družbe sv. Cirila in Metoda).

Zavzemal se je tudi za napredek šolstva, bil je član celjskega okrajnega šolskega sveta in krajevni nadzornik šentjurske ljudske šole, ki se je na njegovo pobudo razširila v tro- in pozneje štiri-razrednico.

Skupaj s učiteljem Frančiščkom Vučnikom je izdajal rokopisni tednik, ki je krožil po hišah in prebivalce informiral o splošnih in familiarnih novicah.

Zelo si je želel izboljšati gospodarstvo Sv. Jurija in zato veliko pozornosti namenjal vinogradništvu, poljedelstvu, čebelarstvu, prav tako pa tudi sami vodooskrbi v Šentjurju.

Ni pa bil uspešen samo na lokalnem območju. 1869 je bil izvoljen v celjski okrajni zastop (kjer so bili Slovenci vse do devetdesetih let v manjšini), vstopil je med člane Glasbene matice, bil član društva štajerskih zdravnikov in postal dirigent spodnještajerskega Slovenskega pevskega društva.

1883 je Šentjur obiskal sam cesar Franc Jožef, ki se je Gustavu Ipavcu zahvalil za topel sprejem s podelitvijo zlatega križca s krono. S križcem je bil ponovno nagrajen 1896, kasneje pa celo imenovan za cesarskega svetnika, zaradi česar je med rojaki užival še poseben ugled.

Tudi pri skladanju pesmi je mislil na neizobražene glasove, zaradi česar pevci niso imeli velikih težav pri izvajanju pesmi. Le te so se med Slovenci širile z neverjetno hitrostjo. Še poseben uspeh je doživela udarna rodoljubna himna z naslovom Slovenec sem. Zaradi njegovega dela ga je Glasbena matica izvolila za častnega člana.

Kljub temu, da je bil tako pomemben, je mislil tudi na dobrobit kmetov. V dunajski zbor je vložil pobudo, da bi se pri delitvi kmečkih posestev zagotovil določen kapital.

Njegovo ljubezen do domovine in časti nam najlepše prikaže naslednji citat: „Vi ljubite slovensko zastavo /.../ Pošteno naj bo in čisto Vaše življenje, kakor je bela barva; modro naj bo Vaše življenje, kakor vas na to spominja modra barva Vaše zastave, in goreča naj bo Vaša ljubezen do domovine, kakor je rdeča barva Vašega narodnega znaka.”

Kako pomemben je bil za naš narod nam kaže misel, izklesana na njegovem grobu, ki jo je v verze prelil sam Anton Aškerc:

To nisi Ti, ki v temni tej gomili, v domače zemlje naše tihem krili ležiš molčeč! Smrt le telo je Tvoje strla, a pesem Tvoja sladka ni umrla: ž njoj vred med nami danes še živiš! Dokler po svetu hodil bo Slovenec, na grobu Tvojem ne usahne venec: tu zelenel in dišal bo navek! Iz srca so privrele melodije Ti nežne polne poezije, v rojakov srcih našle so odjek!

Smrt bratov Ipavec

V začetku leta 1907 je Gustav Ipavec težko zbolel za vnetjem ledvic in vodenico. Večinoma se je zdravil sam, z nasveti pa mu je pomagal sin Josip, takrat že zdravnik v Šentjurju. Umrl je 20. avgusta 1908. Šentjurčani so mu priredili velik pogreb.

Štiri mesece kasneje, 20. decembra 1908, pa je v Gradcu umrl Benjamin Ipavec. Pokopali so ga na šentlenarškem pokopališču.

[uredi] Josip (Jožef Karl) Ipavec

V zakonu Gustava in Karoline Ipavec se je kot sedmi otrok Josip 21.decembra 1873 rodil, ki je prve glasbene spodbude dobil že doma. Prva dva gimnazijska razreda je opravil v benediktinskem samostanu St. Lambert na Gornjem Štajerskem, tretjega in četrtega pa v benediktinskem samostanu St. Pauli na Koroškem. V peti razred se je vpisal na celjski gimnaziji in maturiral 1893. Kot zdravnik je promoviral 1904 ter se je ves čas študija ukvarjal z glasbo. Prvo službo je dobil v dunajski vojaški bolnišnici, leta 1905 pa so ga prestavili v Zagreb. Zaradi očetove bolezni je iz vojaške službe izstopil in prevzel njegovo prakso v Šentjurju.

Josip in umetnost

Gustavov sin in Benjaminov nečak Josip Ipavec je rasel že v drugem času in v drugačnem duhu. Zanj narodnostni vidiki niso bili več odločilni, toliko bolj pa so ga zaposlovali čisto umetniško izpovedni izzivi. Glasbeno znanje si je pridobil v benediktinskih samostanih in nato v Celju, kjer je na glasbenem področju prevladovala nemška stran. Josipove glasbene ambicije so bile očitno visoke. Njegov glasbeni talent, znanje in praktično vsakodnevni stik z dogajanji v velikem glasbenem svetu najprej Gradca in nato Dunaja so ga utrjevale v prepričanju, da bi se lahko uveljavil kot skladatelj. Toda tudi on je bil razpet med službo zdravnika na Dunaju, zatem v Zagrebu in nazadnje v Šentjurju ter med glasbo, ki se ji je mogel posvečati samo v prostem času.

Josipu je bilo dano praktično le eno desetletje komponiranja. Baletna pantomima Možiček, njegova prva večja skladba, je nastala leta 1900, svoje najobsežnejše delo, opereto Princeso Vrtoglavko, pa je končal leta 1910. Glavnino njegovega ustvarjanja pa predstavljajo samospevi na nemška besedila. Tudi Josipa je mikala odrska glasba; s pantonimo Možiček je celo dosegel svoj največji uspeh. Njegova želja je bila, da bi njegovo opereto uprizorili, kljub posredovanju prijateljev to ni mogel doseči. Verjetno bi se bil Josip še naprej trudil, da bi delo izvedli, a ga je jeseni leta 1909 napadla zahrbtna bolezen. Nikdar več ni bil docela zdrav, tako da je opustil tudi zdravniško prakso. Umrl je 8. februarja 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan.