Lea Fatur

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

LEA FATUR

Lea Fatur je bila rojena 15. novembra 1865 v Zagorju pri Pivki. Ljudsko šolo je med leti 1874 in 1877 obiskovala v domačem kraju, končala pa jo je pri benediktinkah na Reki (v italijanščini). Želela si je postati učiteljica, a se je morala podrediti družinskim potrebam in tako je bila potisnjena k šiviljskim in gospodinjskim opravilom: gospodinjila je bratoma in tudi drugim študentom ter od tega tudi živela. Ironija je bila, da je bila ravno ona v družini najbolj nadarjena. Ob študentih se je izobraževala tudi sama, se naučila mnogih jezikov in se s posebnim veseljem poglabljala v zgodovino. Mlajšemu bratu Aleksandru, visokemu železničarskemu uradniku, je gospodinjila vse do svoje smrti. Čez nekaj let sta k njej v Ljubljano prišla tudi njena mati in oče. V bolezni in starosti ju je z ljubeznijo in spoštovanjem negovala. Res je, da se je ob bratih tudi sama rada učila, a njen naravni talent je bil žrtvovan družinskim načrtom in omejenim gmotnim zmožnostim. Faturjeva je že od otroštva naprej veliko brala, in sicer domače in tuje knjige. Poglabljala se je v zgodovino, se učila nemščine, francoščine, italijanščine, spoznavala slovanske jezike in latinščino. Lea Fatur pa o sebi oz. o svojem skrajno skromnem zunanjem življenju ni hotela pisati tudi zato, ker jo je utesnjevalo, ji bilo na nek način vsiljeno, je pa to sprejela nase kot žrtev po volji in v prid svojih domačih. Svoje sanje in hrepenenja pa je poslej uresničevala v svojih spisih oz. pripovedih. Vse zunanje skrbi je znala čudovito ločiti od onega drugega sveta, v katerem je živela, sveta svojih pokrajin, svojih junakov, s katerimi je živela in podoživljala njihove boje in zmage.

V književnosti se je izobraževala sama (torej je samouk), bila je edini laik in edina ženska, ki se je uvrstila v krog katoliško usmerjenih dominsvetovcev. Takrat je bilo namreč pisanje knjig povsem moško opravilo. Pisati je začela že pri šestnajstih letih. Največ je ustvarjala in objavljala daljše in krajše zgodovinske povesti, polne zanimivih dogodkov, a s preveč črno-belim slikanjem značajev. Njene spise so ji večkrat zavrnili in ji rekli, naj se nikar ne trudi. Pisateljica Zofka Kveder, znana mentorica mnogim slovenskim pisateljem, pa jo je spodbujala in pregnala njeno malodušje. Literarna zgodovina ji sicer priznava izjemen dar za fabuliranje, obenem pa meni, da je njeno pisanje psihološko večinoma slabo utemeljeno. Izhajala je namreč iz konservativnega vaškega okolja in bila vzgojena v miselnosti, da je svobodomiselnost pogubna. Zato so njene ugotovitve dokaj pridigarske. Bralec ob prebiranju njenih del dobi takšna sporočila: pehanje za bogastvom vodi ljudi v zločine, poštenje se izplača, treba je odpuščati, dobrota je poplačana, zakon mora ostati neločljiv. V pojmovanju zakona in življenjskem nazoru je pravo nasprotje njene mlajše sodobnice Zofke Kvedrove, ki je bila glasnik emancipacije in somišljenica socializma.

Po ljudskem izročilu domačega kraja je okrog leta 1910 napisala Pravljice in pripovedke, ki so v dveh knjigah izšle šele malo pred pisateljičino smrtjo, leta 1941. Svoja literarna dela je objavljala v Domu in svetu, Slovencu, Zori, Ženskem svetu, Domačem prijatelju, Orliču, Koledarju Mohorjeve družbe, Slovenskem koledarju, Slovenskem gospodarju, nemškem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, Dobri gospodinji, Ilustravanom glasniku. Njena dela je ponatiskovalo ameriško slovensko časopisje: Nova domovina, Amerikanski Slovenec, Clevelandska Amerika. V Mladiki, Gospodarskem koledarju, Kmečki ženi pa je objavljala poljudne članke o vzgoji, gospodinjstvu, prehrani, zdravju, higieni, zdravilnih zeliščih. Izšla je tudi njena knjiga Zel in plevel, ki je bila napačno pripisana Antonu Slivniku, saj se je Lea podpisala s psevdonimom Magister L. Prav tako je bila njena ljudska pravljica Pšenica, najlepši cvet (1974) pripisana Kristini Brenk.

Njeno glavno področje so bile daljše pripovedi, največkrat romantične zgodovinske povesti (lotevala se je najrazličnejših zgodovinskih snovi), ki so izhajale predvsem v Domu in svetu: V burji in strasti, Vilemir: romantična (romantiška) povest izza turških bojev, Biseri, Za Adrijo: povest iz uskoško-beneških bojev, Komisarjeva hči, Iz naših dni, Črtomir in Bogomila. Ob teh pa so v Domu in svetu izhajale tudi njene krajše črtice in novele: Takrat so cvetele akacije, Cvete reseda, dehti jasmin, V žaru juga, Jezerska roža, Skušnja, Domovina, Črtomir in Bogomila, Ko je gorela grmada: spomin na Turke. Prav v zgodovinskih povestih je opazna pisateljičina domoljubna slovenska in tudi slovanska misel, kakršno je tisti čas načrtno gojil tudi Dom in svet. Preizkusila se je tudi v pisanju za gledališče. Leta 1927 napiše (in po ljudski pesmi naslovi) dramo Zarika in Solnčika: žaloigra v treh dejanjih. Poizkusila se je tudi v prevajanju iz slovenščine v tuji jezik, kar priča njeno pismo Simonu Gregorčiču. V njem Faturjeva ugotavlja, da je prevajanje zahtevno opravilo, še posebej če gre za prevajanje poezije. Samostojno je v času njenega življenja v knjižni obliki izšlo malo: leta 1912 Vislavina odpoved: povest iz druge švedsko-poljske vojne, ki je izšla kot 66. zvezek Slovenskih večernic Mohorjeve družbe, istega leta v knjigi več avtorjev z naslovom Razne povesti Zvonjenje v gozdu pri Ptuju, leta 1941 pa so izšle že omenjene Pravljice in pripovedke 1, 2. Leta 1941 so pripravljali izdajo njenih izbranih spisov, kar verjetno priča o zanimanju bralcev. A zataknilo se je pri italijanski cenzuri. Cenzor je namreč zahteval, naj pisateljica spremeni imena slovenskih krajev, ki so bili tedaj pod Italijo, v italijansko obliko. Spremeni naj celo značaj književne osebe – Italijana iz povesti Če burja trese cvet. Na to pisateljica seveda ni pristala. Najnovejše izdano delo Lee Fatur so tako prav njene izbrane pripovedke, pravljice in drugi spisi z naslovom Dom dedov, ki jih je uredil Silvo Fatur in objavil leta 2000. Gre za knjigo pisateljičinih izbranih spisov, od katerih so bili nekateri že natisnjeni v časopisih in revijah, nekateri pa so sploh prvič prepisani iz njenih rokopisov, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Faturjevo tudi sicer označujejo kot rojeno »pravljičarko« – imela je naravni dar za pripovedovanje pravljic in pripovedk.

Lea Fatur je doživela visoko starost. Umrla je 1. avgusta 1943 v Ljubljani. Pokopana je nedaleč od cerkve Sv. Križa na ljubljanskih Žalah. Tam so leta 1946 pokopali tudi brata Aleksandra. Nagrobnika ni več, grob pa je že v drugih rokah. S postavitvijo spominske plošče na njeni rojstni hiši v Zagorju pa se je njeno ime vrnilo v javnost in v kraj njene zgodnje mladosti.