Naboj (orožje)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za druge pomene glejte Naboj.

Shema prebojnega naboja (A-plašč krogle, B-jeklena polnitev, C-votel del, D-svinčena polnitev, E-smodniško polnjenje

Naboj je vojaški izraz za pripravo, ki se uporablja pri streljanju in ki v osnovni obliki združuje kroglo, pogonsko polnitev in vžigalno kapico, ki se nahajajo znotraj tulca.

[uredi] Osnovno delovanje

Različni pištolski naboji

Naboj se vstavi v cev strelnega orožja. Ko pritisnemo na sprožilec, sprožimo udarno iglo, ki udari po vžigalni kapici znotraj naboja. Ta povzroči vžig pogonske polnitve, ki začne sproščati velike količine plina. Pritisk, ki se pri tem ustvarja, povzroči odmik krogle od tulca, ki nadaljuje pot skozi cev in preko strelne linije do tarče. Tulec, ki preostane v mehanizmu, je potrebno pred ponovno polnitvijo odstraniti (npr. revolver) oz. ga samodejno odstrani mehanizem orožja (npr. jurišna puška).

[uredi] Zgodovina in razvoj

Različni puškovni naboji

[uredi] Imenovanje/označevanje nabojev

Za označevanje nabojev se danes uporabljajo trije sistemi:

evropski: Uporablja se metrični sistem, pri čemer je oznaka sestavljena iz osnovnega kalibra orožja (npr. 7 mm), dolžine tulca (npr. 57 mm) in morebitne oznake R za naboje z robnim vžigom in tako dobimo 7x57 R.
anglo ameriški:Uporabljajo se oznake, pri čemer je osnovni kaliber orožja zapisan v inčih z ali brez pike (.50/50 za 12,7 mm) in dodatna oznaka (npr. leto uvedbe .30-06 (uveden 1906), ime konstruktorja (.500 Linebaugh),...).
naboji za šibrenice: glej naboji za šibrenice