Stanley Kubrick

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Stanley Kubrick, ameriški filmski režiser, * 26. julij 1928, New York, Ney York, ZDA, † 7. marec 1999.

Stanley Kubrick

Njegove filme zelo cenijo zaradi njihove tehnične dovršenosti, globoke in zelo razumske simbolike. Kot režiser je bil znan po svojem neusmiljenem stremljenju za popolnostjo, izpopolnitvi vsakega prizora do zadnje podrobnosti in priganjanju sodelavcev do skrajnih meja zmogljivosti.

Svojo življensko pot je Kubrick začel kot fotograf. Newyorški reviji Look je prodajal ljubiteljske slike, kasneje pa so ga (ko je posnel sliko prodajalca časopisov, zaprepadenega ob smrti ameriškega predsednika F. D. Roosevelta) najeli kot stalnega fotografa. Etabliral se je z fotografijami iz ameriškega družabnega življenja in se pričel navduševati nad boksom. Kot željan obiskovalec filmskih predstav je bil prepričan, da lahko filme, ki jih je videl v dvoranah, posname bolje. To je hotel dokazati. Najprej je posnel tri kratke filme, vse po vrsti dokumentarce - prvega o boksarju Walterju Cartierju, drugega o župniku, tretjega o mornariških delavcih (Day of the fight, The seafarers, The flying padre). Njegova prva dva celovečerna filma Strah in poželenje (Fear and Desire) in Ubijalčev poljub (Killer's Kiss) sta v Hollywoodu pritegnila pozornost. S klasičnim film noirom Ubijanje (The Killing) je dosegel splošno odobravanje. Dokazal je, da obvlada tehnični aspekt filmske umetnosti. Njegov naslednji film Steze slave (Path of Glory) je priskrbel dokončen prodor na sceno. In prepoved predvajanja v Franciji. Kubrickov značilen in edinstven način izdelave filmov ter njegov zaščitni znak sta postala dobro znana. Dolgi posnetki prizorov, široko sledljivo snemanje, obrazni izrazi in hladen, oddaljen slog, ki se je nagibal izčrpavanju nežnosti in človečnosti iz govorečih filmskih zgodb.

Film Spartak (Spartacus) kot Kubrickov poskus predelave Hollywoodskega epskega filma velja za odličnega. Kubrick je k filmu pristopil po naključju - ko so odpustili prejšnjega režiserja, je studio, tudi na prigovarjanje Kirka Douglasa (ki je s Kubrickom sodeloval že pri »Stezah slave«), najel Kubricka. Ta je imel več težav: Douglas je bil težaven kot izvršni producent, tako da Kubrick ni mogel izpeljat vseh svojih idej - povrh tega pa je Kubrick pri svojih poznih dvajsetih moral brzdati temperament takih igralcev, kot so bili Charles Laughton, Laurence Olivier in Peter Ustinov. Spori ob snemanju Spartaka so ga prepričali, da ne bo nikoli več delal znotraj Hollywoodskega načina dela. Od takrat naprej je poskrbel, da je imel vso umetniško svobodo pri svojih filmih, vključno z marketingom in pravico do končne montaže. Do konca svojega življenja je ostal obstranec. Spartak pa je postal eden njegovih najuspešnejših filmov. Priigral si je štiri oskarje in doživel velik komercialni uspeh.

V zgodnjih 1960. se je preselil v Anglijo in tam posnel film po zgodbi, ki ga je že dolgo »vzburjala« - Lolita. Film je seveda naletel na protest v katoliških krogih. V Angliji je Kubrick ostal do konca življenja. Živel je v Childwuckbury Manorju v okolišu St Albansa. V mnogo kasnejših filmih je natančno oživil tuje kraje. Del prizorov v filmu Full Metal Jacket je na primer posnel tudi v Veliki Britaniji - v Beckton Gasworksu. Imeli so ga za samotarskega, vendar ljudje, ki so ga poznali so povedali, da je med vodenjem izdelave svojih filmov večino časa preživel v družbah, ki so bile v lasti drugih.

Zaradi izbrane zgodbe za film Lolita se je spet sprl. Za scenarij je delal z Vladimirjev Nabokovim, avtorjem knjige. Hotel je izdelati takšnen scenarij, ki bi zagotovil, da bi lahko posneli zgodbo po knjigi, ne da bi jo nehali igrati po svetovnih gledališčih. Scenarij se tako slednjič precej razlikuje od romana. V Loliti je odkril tudi nadarjenost Petra Sellersa. Prosil ga je, če bi hotel igrati vzporedno štiri vloge v njegovem naslednjem filmu Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb. Sellers je vlogo sprejel, čeprav je na koncu lahko zaigral le tri vloge.

Film »Dr. Strangelove« imajo mnogi za enega najboljših filmov vseh časov. Kubrickova odločitev, da posname smolnato črno komedijo, ki bi se izplačala, je bilo drzno tveganje. Toda karikatura nuklearnega spopada je povsem uspela. V filmu briljira tudi George C. Scott. Tudi Kubrickova naslednja filma 2001: Vesoljska odiseja (2001: A Space Odyssey) in Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange) ocenjujejo za mojstrovini znanstvenofantastičnega žanra. 2001 je poskrbel za revolucijo na področju vizualnih efektov, vendar je (kakor praktično vsi Kubrickovi filmi) za večino ljudi predolg in premonoton. Kubrick pač ni za ljudske množice. Ta film mu je priskrbel tudi edinega oskarja, za vizualne efekte. Na drugi strani je Peklenska pomaranča. Film, ki je bolj triler, kakor ZF, je sprožil škandal, ko se je zvrstilo nekaj zločinov, ki bi naj navdih jemali prav iz tega filma. Zato je Kubrick poskrbel, da so film umaknili iz distribucije. Ti trije filmi so skozi leta razvneli ogromno polemik. Razprave o temah, globjih pomenih in simboliki, ki jih je Kubrick v zgodbah uporabil, se nadaljujejo do danes.

Njegov naslednji film Barry Lyndon pa ni dosegel enakega uspega. Navkljub mnogim strastnim zagovornikom filma in prav tako štirim oskarjem v tehničnih kategorijah (revolucionarna je bila recimo uporaba kamer v scenah, kjer ni bilo druge razsvetljave, kakor te od sveč) ga imajo za hladnega, počasno trajajočega in neživljenskega. Po njem je Kubrick veliko počasneje snemal filme. V naslednjih petindvajsetih letih je posnel le še štiri filme. Njegov sloves in »skrivnostnost« pa sta bila tolikšna, da so vsak njegov nov film po vsem svetu lepo pozdravili.

V nadaljevanju je posnel epsko grozljivko The shining z Jackom Nicholsonom, vojno dramo Full metal jacket in ljubezensko dramo-triler Eyes wide shut. Vsakega od teh filmov odlikuje precej dobra psihološka študija karakterjev in počasna kamera, posebej v prizorih groze.