Vakuola
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skica tipične živalske celice s subcelularnimi gradniki. Organeli: (1) nukleolus (jedrce) (2) jedro (3) ribosom (4) vezikel (5) zrnati endoplazemski retikulum (ER) (6) Golgijev aparat (7) citoskelet (8) gladki ER (9) mitochondriji (10) vakuola (11) citoplazma (12) lizosom (13) centrioli
Vakuole so z membrano obdani kompartmenti v nekaterih evkariontskih celicah. Imajo različne sekretorne, ekskretorne in shranjevalne funkcije. Vakuole in njihova vsebina se obravnavajo ločeno od citoplazme in jih nekateri avtorji uvrščajo med egastične snovi.[1] Vakuole so posebno izrazite v večini rastlinskih celic.
Splošne funkcije vakuol so med drugim:
- odstranjevanje odvečnega strukturnega drobirja
- osamitev snovi, ki bi lahko škodovale celici
- skladiščenje odpadnih produktov
- ohranjanje notranjega celičnega hidrostatskega tlaka ali turgorja
- ohranjanje kislega notranjega pH
- skladiščenje drobnih molekul
- izločanje odvečnih snovi iz celice
- omogočajo prilagajanje oblike celice
Vakuole so pomembno udeležene tudi v avtofagiji, s čimer se ohranja ravnotežje med izgradnjo in razgradnjo (oz. premeno) številnih snovi in celičnih struktur. Pomagajo tudi pri uničevanju invazivnih bakterij in napačno zvitih proteinov, ki so se začeli kopičiti v celici.
[uredi] Viri
- ^ Esau, K. (1965). Plant Anatomy, 2nd Edition. John Wiley & Sons. Str. 767.