Venetščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Venetščina
Govorni predeli:	severovzhodna Italija
Izumrtje jezika:	domnevno v 1. stol. pr. n. št.
Rodovna razvrstitev:	indoevropski venetščina
Jezikovni kodi
ISO 639-1	-
ISO 639-2	ine
ISO 639-3	xve

Venétščina ali venétski jêzik je izumrl indoevropski jezik, ki so ga govorili Veneti, železnodobni prebivalci severovzhodne Italije (8. st. do 1. st. pr. n. št.), na območju današnje pokrajine Veneto (slov. Benečija). Izpričan je v okoli 300 kratkih napisih iz obdobja med 6. in 1. st. pr. n. št.

[uredi] Značilnosti

Venetščina je indoevropski jezik kentumske oblike. Najbliže je sorodna italskim jezikom, posebej latinščini, obenem pa ima tudi nekatere vzporednice z germanskimi jeziki. Na podlagi onomastičnih virov jezikoslovci sklepajo, da je bil venetščini soroden tudi jezik Liburnov, antičnega ljudstva na območju jadranske Hrvaške (Mallory 1989: 91).

Podroben pregled o odnosu venetščine do drugih indoevropskih jezikov ponuja Lejeune (1974: 163-173).

Glasoslovje

V glasoslovju kaže venetščina izrazito sorodnost z italskimi jeziki, predvsem pri razvoju indoevropskih zapornikov. Aspirirani zaporniki *bh, *dh in *gh so se v venetščini v vzglasnem položaju razvili v nezveneče /f/, /f/ in /h/, enako kot v latinščini in osko-umbrijskih jezikih.

venetsko vhraterei (venetski vh označuje glas /f/), latinsko fratri: 'bratu' (dajalnik ednine) < praindoevropsko *bhraterei

venet. vhagsto, lat. fēcit, oskijsko fakiiad, umbrijsko façia < praindoevropsko *dhə₁k- 'narediti'

V medvokalni poziciji sta se zapornika *bh in *dh razvila v zveneča zapornika /b/ in /d/, enako kot v latinščini, medtem ko so faliskijščina in osko-umbrijski jeziki obdržali nezveneči /f/.

venet. louderobos (daj. mn.), lat. līberī 'otroci'; oskijsko lúvfreís (rod. ed.) 'Liber' (italski bog rasti, ploditve in sajenja) < praindoevropsko *leudhero-

Vzporeden z latinščino je tudi razvoj ustnično-mehkonebnih *g^w- v w- in *k^w- v kv-

ven. vivoi, lat. vīvus < praindoevropsko *g^wīwo- 'živ'

Oblikoslovje

V venetskih napisih je izpričanih pet slovničnih sklonov. Najbolj znani sta končnici -ī za rodilnik ednine in -bos za dajalnik/orodnik množine (npr. louderobos; v latinščini -bus). Pri končnicah samostalnikov je izpričana tudi dvojina.

V oblikah osebnih zaimkov kaže venetščina podobnosti z germanskimi jeziki:

venetsko	gotsko	(latinsko)
ego (jaz, imenovalnik)	ik	(ego)
mego (mene, me, tožilnik)	mik	(me)

venetsko	starovisokonemško	(latinsko)
sselboisselboi (sam sebi)	selb selbo	(sibi ipsi)

Besedišče

Iz venetskih napisov je znanih okoli 60 venetskih besed in 300 antroponimov (osebnih imen). Nekatere besede so prevzete iz latinščine, npr. libertos < lat. lībertus 'osvobojenec'.

[uredi] Pisava

Venetska pisava spada skupaj z retijsko in lepontsko (imenovano tudi lugansko) pisavo v družino severnoetruščanskih abeced, iz katere se je verjetno razvila tudi germanska pisava rune. Venetska pisava izhaja neposredno iz etruščanske abecede. Je punktirana pisava, kar pomeni, da vsebuje ločila (pike), ki omejujejo črke po točno določenih pravilih glede na njihov položaj. Značilnost venetske pisave so tudi znaki za zveneče glasove [b], [d] in [g], ki jih etruščanski jezik ni poznal (Istenič 1990: 77, Haarmann 2002: 206, Prosdocimi in Pellegrini 1967: 23-27).

Verjetno je venetska pisava nastala v svetiščih, kjer so jo tudi poučevali, saj so različice venetske pisave vezane prav na taka svetišča, ki so bila pisarski centri. Posamezne različice venetske pisave se razlikujejo v grafičnem izgledu nekaterih črk, njihov sistem pa je enak. Najpomembnejši vpliv je imela različica, sprejeta v svetišču Reitije (Reitia) v mestu Este, ki je bilo kulturno središče Severnojadranskih Venetov (Istenič 1990: 76-77).

[uredi] Napisi

Najpomembnejši znanstveniki, ki so preučili in razložili venetske napise, so Carl Pauli, Hans Krahe, Giovan Battista Pellegrini in Aldo Luigi Prosdocimi ter Michel Lejeune.

V novejšem času se z venetskim jezikom in kulturo ukvarjata Loredana Calzavara Capuis (bibliografija) in Anna Maria Chieco Bianchi.

Najpomembnejša najdišča venetskih napisov so na območju pokrajine Veneto v severovzhodni Italiji (mesta Este, Cadore, Padova in njihova okolica). Na ozemlju Slovenije so napisi v venetski pisavi znani z Vač, Ženjaka (Negovska čelada), iz Škocjana na Krasu in iz Idrije pri Bači (ES 14. zv. 2000: 183), na območju Avstrije pa se kot najdišče venetskih napisov pojavlja Ziljska dolina (Würmlach, Gurina).

Po vsebini so venetski napisi večinoma nagrobni spomeniki in votivni izreki. Najstarejši napisi so iz 6. stol. pr. n. št.. Z ustanovitvijo mesta Aquileia (današnji Oglej) leta 181 pr. n. št. se je začela romanizacija Venetov. Najmlajši venetski napisi (v latinici) so iz 1. stol. pr. n. št., nato pa je venetski jezik zamenjala latinščina.

[uredi] Primeri venetskih napisov

Napis Es 45 na bronasti igli (najdišče: Este):

venetsko: mego donasto Śainatei Reitiiai Porai Egeotora Aimoi ke louderobos
latinsko: me donavit sanatrici Reitiae bonae Egetora pro Aemo que liberis
slovensko: Egetora me je daroval(a) dobri zdravilki Reitiji za Aema in otroke

(Prosdocimi in Pellegrini 1967: 149-150).

Napis Ca 4 Valle na situli (najdišče: Cadore):

venetsko: eik Goltanos doto Louderai kanei
latinsko: hic Goltanus dedit Liberae Cani
slovensko: to je Goltanus daroval devici Kani

(Prosdocimi in Pellegrini 1967: 464-468).

Napis Ca 66 na ročaju (najdišče: Cadore):

venetsko: Fovo Fouvonikos doto donom Trumusijatei
latinsko: Fuvo Fuvonicus dedit donum Trumusiati
slovensko: Fuvo Fuvonikus je dal darilo Trumusiati

(Prosdocimi in Pellegrini 1967: 547-548).

[uredi] Viri

Babič, Matjaž. Zgodovinsko glasoslovje in oblikoslovje latinskega jezika. Filozofka fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2004.
Enciklopedija Slovenije (ES) 14. zvezek: U-We -2000. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987-<2000>. ISBN 86-11-14288-8 (komplet), ISBN 86-11-15365-0 (14. zvezek). Str. 182-183 (Geselski članek: Veneti).
Haarmann, Harald (2002). Lexikon der untergangenen Sprachen. München: Beck, 2002. ISBN 3-406-47596-5. Str. 206.
Istenič, Janka (1990). Na kratko o venetskem jeziku, pisavi in etnosu. V: ARHEO. Arheološka obvestila / Glasilo Slovenskega arheološkega društva, št. 10. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, 1990. ISSN 0351-5958. Str. 76-78. Ilustr.
Istenič, Janka (1985). Zapisi v venetski pisavi na Koroškem in v Sloveniji. V: Zgodovinski časopis. - ISSN 0350-5774. Letn. 39, št. 4 str. 313-334. Ilustr.
Lejeune, Michel (1974). Manuel de la langue vénète. Heidelberg: C. Winter, 1974. Indogermanische Bibliothek. Reihe 1, Lehr- und Hanbücher. ISBN 3-533-02353-2.
Leksikon Antika. Cankarjeva založba, Ljubljana 1998.
Mallory, J. P. (1989). In Search of the Indo-Europeans. London: Thames and Hudson Ltd, 1989 (Repr. 1992). ISBN 0-500-27616-1.
Pellegrini, Giovanni Battista in Prosdocimi, Aldo Luigi (1967). La Lingua Venetica. I- Le iscrizioni, II- Studi. Padova, 1967.
Pokorny, Julius (1959). Indogermanisches Etymologisches Wörterbuch. Bern, 1959. Str. 163-164, 223-226, 684-685, 708-709, 882-884.
Prosdocimi, Aldo Luigi (1978). Il veneto. V: Popoli e civiltà dell'Italia antica, 4. zvezek: Lingue e dialetti. Roma, 1978. Str. 257-380.
Prosdocimi, Aldo (2002). Veneti, Eneti, Euganei, Ateste: i nomi, in AA.VV., Este preromana: una città e i suoi santuari. Treviso: Canova, pp.45-76.
Prosdocimi, Aldo (2002). Trasmissioni alfabetiche e insegnamento della scrittura, in AKEO. I tempi della scrittura. Veneti antichi: alfabeti e documenti, Catalogo della Mostra (Montebelluna, dicembre 2001-maggio 2002). Montebelluna, pp.25-38.
Wallace, Rex (2004). Venetic. V: Roger D. Woodard (ed.), The Cambridge Encyclopedia of the World’s Ancient Languages, University of Cambridge, pp. 840-856. ISBN 0-521-56256-2.