Aleksandrijska knjižnica
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kraljeva knjižnica Aleksandrije v Aleksandriji v današnjem Egiptu je bila nekoč največja knjižnica v Sredozemlju. Domnevajo, da so jo ustanovili na začetku 3. stoletja pr. n. št. med vladanjem faraona Ptolemeja II., po tem, ko je njegov oče ustanovil Tempelj muz ali Muzej (Museion). Prvotno ureditev pripisujejo Demetriju Falereju. Na svojem višku je knjižnica hranila okoli 400.000 do 700.000 zvitkov. Knjižnica je po 4. stoletju utrpela več uničevalnih dogodkov, tako da so jo slednjič povsem opustošili.
[uredi] Uničenje knjižnice
Del knjižnice naj bi bil domnevno uničen že ob nekem obleganju mesta za časa Julij Cezar, toda številna dela so se ohranila še nekaj stoletij.
Po starem pripovedovanju naj bi knjižnico nato povsem uničili Arabci, toda ta zgodba je bržda izmišljena. Arabci so preveč ljubili knjige, da bi se vedli tako divjaško. Verjetno je, da je za uničenje vsaj deloma odgovoren konstantinopelski cesar Teodezij, ki naj ne bi odobraval starih poganskih grških knjig. Zanj je namreč veljalo, da je bil preveč pobožen kristjan. Legenda celo pripoveduje, da naj bi te knjige uporabljal kot gorivo, s katerim si je kuril kopel.[1]
[uredi] Sodobna knjižnica
Leta 1995 so začeli graditi novo knjižnico, odprli so jo 16. oktobra 2002.
[uredi] Opombe
- ^ Nehru, Džavaharlal (1959): Utrinki iz svetovne zgodovine, Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 158
Ta zgodovinski članek je škrbina. Slovenski Wikipediji lahko pomagate tako, da ga dopolnite z vsebino.
