Dies irae
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dies irae (dan jeze ali sodni dan) je sekvenca v maši zadušnici, in je nastala kot gregorijanski napev, katerega avtor naj bi bil Tomaso de Calano (umrl leta 1260).
Dies irae je v Zahodni liturgiji uvrščen kot drugi stavek rekvijema. Pogosto je tudi ovrednoten kot najboljše srednjeveško pesniško in glasbeno delo. Pesniška rima vsebuje trohejski ritem. Koralni napev temelji na izmenjavi avtentičnega in plagalnega dorskega modusa (t.i. dorius mixtus), oblikovno pa je sestavljen iz delov aa bb cc, ki se v 18-ih kiticah oziroma sekvencah trikrat ponovijo, pri tretjem ponavljanju pa je zadnja, 19-ta kitica nadomeščena z razširjeno kodo Lacrimosa...Amen. Pesnitev ponazarja sodni dan, trobenta še zanjič kliče duše pred Božji prestol.
Vsebina |
[uredi] Besedilo
|
|
[uredi] Pisni viri
Najstarejše besedilo te sekvence, z manjšimi besednimi zamenjavami, je bilo najdeno v rokopisu iz 13. stoletja, frančiškanskem koledarskem misalu, ki ga hranijo v Narodni knjižnici v Neaplju. Ocenjeni datum nastanka je med leti 1253 in 1255.
[uredi] Uporaba v klasični glasbi
V rekvijemih iz obdobja renesanse, kjer je kompozicijski slog klasična polifonija, je Dies irae v melodičnem smislu lahko:
- koralna melodija v tenorju (Francesco Aneiro, Giammateo Asola, Orazio Vecchi)
- originalni gregorianski napev (Giovanni Pierluigi da Palestrina, Tomas Luis de Victoria)
- izmenjava kitic koralne melodije z verzi v polifoni obdelavi
Kasnejši skladatelji oblike rekvijem so uporabljali le besedilo, v 19. in 20.stoletju pa so gregorijansko melodijo citirali mnogi skladatelji. Njena harmonska struktura, ki izvira iz dorskega modusa in je analogna d molu, je pustila asociativni pečat na mnogih delih. Skladatelji prejšnjih obdobij so se zavedali, da je d mol tonaliteta Mozartovega rekvijema in tonaliteta napeva Dies irae. Izbira tonalitet, v katerih so skladatelji prejšnjih obdobij ustvarali svoje skladbe, ni naključna, ker poleg določenih tonskih uglasitev obsega tudi simboliko.
[uredi] Primeri glasbenih citatov tradicionalnega gregorijanskega napeva
- Camille Saint-Saens: Danse macabre (Mrtvaški ples), simfonična pesnitev
- Franz Liszt: Totentanz (Mrtvaški ples), za klavir in orkester
- Eugène Ysaye: Sonata št. 2 (Obsession), za violino solo
- Gustav Mahler: Simfonija št. 2, »Vstajenje«
- Hector Berlioz: Symphonie fantastique (Fantastična simfonija) op. 14 (1830) (V. Songe d'une nuit du Sabbat, parodija na Dies Irae)
- Sergej Rahmaninov je Dies irae vtkal v več kot polovico svojih skladb, med drugimi vsebujejo ta napev: Variacije na Paganinijevo temo, op. 43 (1934), za klavir in orkester, Otok mrtvih, simfonična pesnitev op. 29, Klavirska sonata št. 2, Simfonični plesi op. 45, itd.
[uredi] Skladbe z novo komponirano glasbo
- Wolfgang Amadeus Mozart: Rekvijem, d mol, KV 626
- Hector Berlioz: Grande Messe des Morts, op. 5
- Luigi Cherubini: Rekvijem
- Hans Werner Henze: Rekvijem
- Giuseppe Verdi: Rekvijem (1874)
Napev se seveda uporablja tudi v zabavni glasbi 20. stoletja (od jazza pa do metala in tehna), v filmski glasbi (npr. film Stanleya Kubricka: The Shining, v priredbi Wendyja Carlosa), scenski glasbi in kot glasbena oprema za mnoge radijske in televizijske oddaje.
[uredi] Uporaba v bogoslužju
V rimskokatoliški cerkvi je bila sekvenca uradno priznana kot del maše zadušnice do leta 1969, ko jo je papež Pavel VI izločil iz svojega misala. (Še vedno pa je dovoljena kot možnost v tej maši).
[uredi] Zunanje povezave
- Besedilo Dies Iræ v latinski knjižnici: http://www.thelatinlibrary.com/diesirae.html