Srednji vek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Srédnji vék se prične leta 476 z razpadom zahodno-rimskega imperija (konec starega veka) ter se konča leta 1492 z odkritjem Amerike. Nekateri zgodovinarji postavljajo konec srednjega veka leta 1453 s padcem Konstantinopla, s čimer se je zaključila dolgoletna tradicija vzhodnorimskega imperija. Skoraj tisočletno obdobje srednjega veka razmejimo na tri obdobja: zgodnji, visoki in pozni srednji vek.

Vsebina

1 Zgodnji srednji vek (pribl. 5. - 12. stol.)
2 Pozni srednji vek (pribl. 14., 15. stol.)
3 Ostale povezave in sorodne teme
4 Zunanje povezave

[uredi] Zgodnji srednji vek (pribl. 5. - 12. stol.)

Zgodnji srednji vek je zaznamovan z množičnim preseljevanjem ljudstev in v samem začetku, z razpadom antike. Celoten rimski imperij, ki je bil v petem stoletju dejansko mešanica latinske, galske, keltske in grške kulture ter močno prežet s krščanstvom, je bil že nekaj stoletij pred razpadom zahodne polovice ogrožen zaradi vpadov »barbarskih« ljudstev kot so: Huni, Avari, Slovani, Franki, Germani, Teutoni, Alemani, Angli, Sasi, Vandali, Svebi, Vikingi, Ostrogoti in Vizigoti. Marsikatero od teh ljudstev je dalo ime sodobnim državam.

Med 5. in 8. stoletjem so ta ljudstva preplavila celotno področje zahodno-rimskega imperija in si uredila povsem drugačen način življenja.

[uredi] Pozni srednji vek (pribl. 14., 15. stol.)

Pozni srednji vek je dejansko »mračno« obdobje srednjega veka, ki je vrglo temno senco na celotno in zelo dolgo tisočletno obdobje, ki ga označujemo za srednji vek. Po celi Evropi, Sredozemlju in celo na območju Rusije ter Afrike je začela razsajati kuga, imenovana »črna smrt«. Prebivalstvo je bilo zdesetkano.

Razvnela se je tudi stoletna vojna med Anglijo in Francijo, nastal je mit o Ivani Orleanski. Zaradi kuge in vojn so ljudje umirali zelo mladi in s tem so povezane tudi poroke otrok, težave z dedovanjem ozemelj in težnje po spremembi. Nezadovoljstvo ljudstva se je kazalo širom po Evropi v obliki kmečkih uporov, puntov. Razvila se je tudi kritična meščanska srednjeveška književnost, razvijalo se je gledališče. Misli se počasi obračajo k človeku kot individumu, kar bo vodilo v renesanso. Zamudno pisanje na roke je zamenjal izum tiskarskega stroja leta 1455 (Gutenberg). Želja po begu iz mračnega sveta, po ugledu in avanturah je nekatere ljudi vabila stran iz evropskih tal. Začela so se velika raziskovanja sveta. Krištof Kolumb je odkril Ameriko leta 1492.

Štirideset let prej, leta 1453 pa so Turki po dolgoletnih obleganjih zavzeli Konstantinopel in s tem se je še formalno zrušil vzhodno-rimski imperij. To je dobilo nov polet že od 13. stoletja dalje obstoječemu osmanskemu cesarstvu, ki je vedno bolj in bolj prodiralo na zahod.

Vedno močnejše zaverovanje človeka samega vase, odkrivanje anatomije, sveta in vesolja, pojenjanje slepega verovanja in dvomi v verske dogme, kritiziranje oblasti, porast meščanske kulture in zaton fevdalnega življenja vodijo v novo dobo, renesanso.