Ivan Tavčar
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ivan Tavčar, slovenski pisatelj, odvetnik, politik in časnikar, * 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana.
Ivan Tavčar je bil eden prvih pripovednikov v obdobju realizma na Slovenskem.
Rodil se je v revni kmečki družini. Leta 1858 je začel šolanje v enorazrednici v Poljanah, ki ga je nadaljeval v Ljubljani. Nato se je leta 1863 vpisal na gimnazijo v Ljubljani, od koder se je zaradi disciplinskih prestopkov moral prepisati na novomeško gimnazijo, nato pa spet nazaj na ljubljansko. Po koncu gimnazije 1871 se je na dunajski univerzi vpisal na študij prava. Leta 1875 je postal odvetniški pripravnik v Ljubljani in se kmalu (1877) odpravil v Kranj, kjer se je zaposlil pri dr. Mencingerju. Leta 1880 se je vrnil v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Tu je 1884 odprl lastno odvetniško pisarno. Politično kariero je začel v kranjskem deželnem zboru, kjer je skupaj s političnim sopotnikom Ivanom Hribarjem sestavljal jedro radikalne skupine liberalnega tabora. Leta 1894 sta skupaj prevzela vodstvo stranke in Tavčar je postal zmernejši; do razpada Avstro-Ogrske je bil med vodilnimi politiki kranjske liberalne Narodne napredne stranke (NNS). Nekaj časa je urejal tudi strankino glasilo Slovenski narod. V letih 1901-1907 je bil državnozborski poslanec, od 1911 pa do 1921 je bil tudi ljubljanski župan. Poročen je bil s Franjo Tavčar, ki je bila med pomembnejšimi osebnostmi tedanjega slovenskega ženskega gibanja. Tudi zaradi njenih spodbud je bil zelo dejaven v številnih narodnih društvih; med drugim je postal tudi predsednik Kluba slovenskih biciklistov, prve slovenske kolesarske organizacije.
Književne prispevke je začel objavljati v dijaškem lističu Slavec, svojo prvo pripovedko pa je objavil v Slavljanskem jugu pod naslovom Primola leta 1868. Snov je zajemal iz zgodovinskih dogodkov, največ pa iz vaško-grajskega sveta, delno tudi iz mestne zgodovine. V središču dogajanja je bila največkrat nesrečna ljubezen. Do leta 1876 se še čutijo vplivi mladostnega snovanja zgodb, viden je vpliv drugih domačih avorjev, predvsem Jurčiča in Stritarja, pa tudi nemških. Po letu 1876 je začel počasi opuščati grajske in meščanske zgodbe ter se obrnil h kmečkemu življenju. V njegovemu slogu sta se prepletala realistično opisana zunanjost in romantične značilnosti v doživljanju junakov. Na svoje knjige se je velikokrat podpisal s psevdonimom Emil Leon.
Njegovo najpomembnejše delo je Visoška kronika, ki govori o dogajanju v 17. stoletju, v katerem se je končala tridesetletna vojna.
Vsebina |
[uredi] Najbolj znana dela
- Ivan Slavelj (1876)
- Vita vitae meae (1883)
- Mrtva srca (1884)
- Janez Sonce (1885-1886)
- Med gorami - zbirka kratkih pripovedi (1876-1888)
- Grajski pisar (1889)
- 4000 (1891)
- V Zali (1894)
- Izza kongresa (1905-1908)
- Cvetje v jeseni (1917)
- Visoška kronika (1919)
[uredi] Viri
- Branko Berčič, Mladost Ivana Tavčarja. Razprave in eseji, 16. Ljubljana, 1971;
- Slovenska književnost. Ljubljana, 1982. (COBISS)
- Miran Hladnik, "Visoška kronika"
[uredi] Glej tudi
- Seznam slovenskih pisateljev
- Slovenska književnost
- Seznam županov Ljubljane
- Seznam realističnih pisateljev
[uredi] Zunanje povezave
- Omnibus, virtualna knjigarna, dela Ivana Tavčarja
