Jamske poslikave

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Poslikava v jami Lascaux v Franciji

Jamske poslikave so slike na stenah in stropu jam, večinoma iz prazgodovine.

Jamskim poslikavam se pogosto reče tudi stenske poslikave, saj so ostanke slik našli tudi na previsnih stenah in skalah oziroma zunaj jam. Zaradi vremenskih vplivov pa se večina teh slik ni ohranila. Slike v jamah so se ohranile, ker so bile pogosto zasute in tako zaščitene pred večjimi spremembami vlage in temperatur.

[uredi] Namen poslikav

Najpogostejši motivi so živalski, ponekod pa najdemo tudi odtise oziroma obrise rok, ki veljajo za podpise. Teorij o namenu poslikav je več. Ena izmed njih je, da so živali naslikali pred prvim lovom dečkov, ki naj bi postali možje. S tem, da so žival naslikali, so si jo hoteli podrediti in jo obvladati. Ta teorija se je razvila iz opažanj, da so živali naslikane ena čez drugo, kot da je tista v ozadju izgubila pomen. Ko je bila že naslikana žival ubita, so naslednjo narisali čez staro. Zanimivo je tudi to, da so živali pogosto upodobljene breje. S tem so si najverjetneje hoteli zagotoviti lov tudi v prihodnosti.

Danes veliko jam sprejme le določeno število turistov na leto ali pa so celo zaprte za javnost. Hitre spremembe temperature in vlage, pa tudi premočna osvetlitev, lahko hitro uničijo krhke, a zelo pomembne poslikave.

[uredi] Nahajališča

V Kantabrijskem gorovju najdemo pravo zakladnico jamskih poslikav iz starejše kamene dobe. Severni del Španije, predvsem Galicija, je najzahodnejši del jamskega stenskega slikarstva kamene dobe.

Do konca osemdesetih let so tu odkrili več kot 80 neverjetnih jamskih slik, večino na Pirenejskem polotoku (skupaj 107). Po mnenju strokovnjakov, je večino stenskih poslikav naredil kromanjonec, "naš" homo sapiens, vendar so razlage teh stvaritev zelo različne. V zadnjih stotih letih so nastale številne teorije, ki pa z novimi odkritji večinoma zbledijo. Vsi, od strokovnjakov pa do širše javnosti, zaradi vse bolj natančnih raziskovalnih inštrumentov sodobne znanosti vidijo vse dlje v preteklost. Večino opisanih jam je po zaslugi Unesca že na seznamu svetovne dediščine človeštva. Izjema je Chauvetova jama, ki skriva najstarejše znane stenske poslikave. Ljudje se lahko preko skrivnostnih podob jamskih poslikav naučimo še več o svojih koreninah.

[uredi] Izdelava slikarij

Pri ustvarjanju takih slikarij so tedanji ljudje verjetno uporabljali naravna barvila, kot npr. okro in oglje, za vezivo pa so uporabili rastlinske in živalske maščobe. Velika skrivnost pa je, kakšen način razsvetljave so uporabljali, saj so bakle in lojenke, s katerimi so si sicer svetili ljudje tistega časa, oddajale mnogo saj in dima, na kamnitih stenah Altamire pa niso našli niti madeža saj.

[uredi] Altamira

Poslikava v jami Altamira v Španiji

Je podzemna jama, ki se nahaja v gorah severne Španije. Je ena najpomembnejših poslikanih jam.

Najlepše slikarije najdemo le na stropu majhnega dela jame. V letih 1875 do 1880 jih je prva odkrila hči arheologa don Marcelina de Sautuole, ki je jame proučeval. Ob objavi izsledkov njegovih raziskav so bile slike proglašene za ponaredke in šele v začetku tega stoletja so jih priznali za pristne. Da so slike stare okoli 20 tisoč let, so dokazali z analizo oglja, s katerim so bile podobe narisane.

Slikarije prikazujejo živali, med katerimi prevladuje bizon, vrezane podobe, negativne odtise rok, pa tudi nekaj orodja in ostanke ognjišč. Raziskovalcem se ob proučevanju podob v tej jami porajajo vedno nova vprašanja. Še vedno ne vedo, ali so te podobe služile kakemu namenu ali pa so bile zgolj okras. Prav tako ne vedo, ali so tedanji ljudje nanje gledali kot na umetnost in ali je vse ustvaril en sam umetnik.

[uredi] Mamutske jame

Ležijo v zvezni ameriški državi Kentucky ob mestecu Cave City. Kot nam pove že njihovo ime, je s 336 miljami raziskanih podzemnih poti, rovov in jam največja jama na svetu. Je druga najstarejša turistična atrakcija (prva so Niagarski slapovi) v ZDA z organiziranim vodenjem že od leta 1816. V preteklosti je bila pomemben vir solitra za izdelavo smodnika.

Jama se je začela oblikovati pred 350 milijoni let. Voda je skozi stoletja izdolbla široke votline, ozke predore, stebre, drugje je ustvarila stalaktite in stalagmite različnih barv ali pa bele bleščeče kristale, ki krasijo nekatere pasaže in sobane.

Okoli leta 1798 je jamo odkril lovec, ki je sledil ranjenemu medvedu. Drugi obiskovalci 19. stoletja so v jami naleteli tudi na bakle, odvržene mokasine in celo nekaj mumificiranih trupel, starih 4000 let. Stoletja so se ohranili v suhem in hladnem jamskem okolju.

Mumije so v tistih časih postale potujoče atrakcije, bogatejši ljudje pa so romali v slavno jamo na pustolovske izlete. Danes boste na ogledu jame videli le še označena mesta, kjer so našli mumije, npr. 'Izgubljeni John' z ogrlico iz školjk.

Turisti se lahko seznanijo z zgodovino osupljive geologške sestave jame, njenega raziskovanja in miniranja, plujejo del poti s čolni po podzemni reki, pustolovci pa se lahko v polni jamarski opremi in brez podzemne razsvetljave podajo po neuhojenih stezah in se plazijo skozi ozke blatne predore.

[uredi] Chauvetova jama

Chauvetova jama je bila odkrita decembra 1994. Odkritje treh francoskih jamarjev je povzročilo pravi šok in sicer iz več razlogov. Jama je sestavljena iz kilometrskih nizov podzemnih jam in je enkrat starejša od znamenitih tekmic Altamire in Lascaux. Podobe na njenih stenah so bile naslikane približno 30.000 let pred našim štetjem in so s tem najstarejše doslej odkrite stenske poslikave.

Že jamski motivi v Altamiri in Lascaux so ob svojem odkritju predstavljali senzacijo. Toda “slikarje” neverjetne galerije živali v Chauvetovi jami od zanamcev v Altamiri (približno 15.000 pr. n. št.) loči toliko tisočletij kot sodobnega človeka od slikarjev Altamire. Ta ugotovitev je zaradi takšnega časovnega prepada med do takrat znanimi najdbami obrnila na glavo vse predstave o razvoju človeka in umetnosti.

Jamarje in arheologe so že ob prvih obiskih očarale upodobitve živali v rdečih in zlato rumenih odtenkih. Plastičnost je bila prikazana tako, da so bolj oddaljene živali v čredi narisali s šibkejšimi potezami, uporabljali pa so celo senčenje. Vse to je predstavljalo veliko bolj prefinjen likovni dosežek od podobnih že znanih motivov.

Tako kot drugje so tudi tukaj upodobljene predvsem živali (okoli tristo), npr. konji, jeleni in bizoni, pa tudi levi, medvedi, mamuti, kozorogi in divjie mačke. Med bolj nenavadne spadajo poraščeni nosorogi, sove, hijene in en primerek panterja.