Machu Picchu
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Machu Picchu (v Quechua jeziku Stara Gora; imenovana tudi Izgubljeno mesto Inkov) so dobro ohranjene, predkolumbijske inkovske razvaline, ki se nahajajo na visokem gorskem grebenu na nadmorski višini približno 2350 m (7710 čevljev). Machu Picchu leži nad dolino Urubamba v sedanjem Peruju, približno 70 km (44 milj) severozahodno od Cuzca. Geografske koordinate: 13° 9' 23 j. g. š. in 72° 32' 34 z. g. d.. Čeprav domačini niso, je skozi stoletja zunanji svet pozabil nanj, mednarodno pozornost pa je leta 1911 pritegnil ameriški zgodovinar Hiram Bingham, ki je o njem napisal najuspešnejše delo.
Vsebina |
[uredi] Zgodovina
Kraj je najbrž najbolj znan simbol Inkovskega kraljestva zaradi edinstvene lege, geoloških posebnosti in poznega odkritja leta 1911. Od leta 1983 je predel določen kot UNESCO-va svetovna dediščina in vzbuja zaskrbljenost zaradi škode, ki jo povzroča turizem.
Predvidevajo, da je mesto zgradil inkovski vladar Pachacuti okoli leta 1440 in je bilo poseljeno do leta 1532, ko so Španci podjarmili Peru. Arheološki dokazi (skupaj z nedavno obdelavo zgodnjih kolonialnih listin) kažejo, da Machu Picchu ni bilo navadno mesto, temveč podeželsko počitniško mesto za inkovsko plemstvo (podobno kot rimljanske vile). Kraj ima veliko dvorišče, okoli njega pa stojijo velika palača in templji za inkovska božanstva ter druge zgradbe za vzdrževalno osebje. Ocenjujejo, da je v Machu Picchu prebivalo največ 750 ljudi istočasno, in verjetno jih je le malo živelo v mestu med deževno dobo in ko ni bilo plemstva.
Menijo, da so kraj izbrali zaradi edinstvene lege in geoloških značilnosti. Govori se, da obris gorskega grebena za Machu Picchu predstavlja obraz Inka, ki gleda navzgor proti nebu, z najvišjim vrhom Huayna Picchu (kar pomeni Mlada gora), ki predstavlja njegov nos. Inki so verjeli, da zemljine trde kamnine ne smejo lomiti, zato so mesto zgradili iz skal, ki so jih nalomili iz posameznih prodnikov, ki so jih našli na ozemlju. Za nekatere kamnite zgradbe niso uporabili malte. Zanašali so se na izredno natančno rezanje klad, kar je razvidno v kamnitih zidovih s špranjami, širokimi manj kot 1 mm.
Leta 1913 je kraj doživel pomemben reklamni dogodek, saj je revija National Geographic Society posvetila Machu Picchu celotno aprilsko izdajo.
Leta 2003 je 400.000 ljudi obiskalo Machu Picchu, in UNESCO je izrazil skrb zaradi škode, ki jo takšen obseg turizma povzroča kraju. Perujske oblasti vztrajajo, da to ne predstavlja težave in da bo oddaljenost kraja poskrbela za naravno omejitev turizma. Periodično se podajajo predlogi za izgradnjo zračne železnice do kraja, ki pa so bili do sedaj še zmeraj zavrnjeni.
Eno najbolj znanih del čilskega pesnika Pabla Nerude je Višine Machu Piccha, navdih zanjo je dobil v mestu:
"Machu Picchu es un viaje a la serenidad del alma, a la eterna fusión con el cosmos, allí sentimos nuestra fragilidad. Es una de las maravillas más grandes de Sudamérica. Un reposar de mariposas en el epicentro del gran círculo de la vida. Otro milagro más"
(Machu Picchu je potovanje v čistost duše, v večno zlitje z vesoljem, tam smo čutili svojo šibkost. Je eden največjih čudežev Južne Amerike. Preostanek metuljev v žarišču velikega kroga življenja. Še en čudež več.)
[uredi] Lega
Sveto mesto Machu Picchu leži 70 km severozahodno od Cuzca, na grebenu gore Machu Picchu, ki se nahaja na približno 2350 m nadmorske višine. Je eden najpomembnejših arheoloških središč Južne Amerike in posledično tudi najbolj obiskana turistična znamenitost v Peruju.
Z vrha pečine Machu Picchu lahko občudujemo navpičen 600-metrski prepad, ki se konča na dnu reke Urubamba.
Lega mesta je bila vojaška skrivnost, saj so bili globoki prepadi na robovih ostrih skal in robate gore odlična naravna obramba.
[uredi] Narodni park Machu Picchu
Leta 1981 je bilo območje 325.92 km2, ki obkroža Machu Picchu, razglašeno za zgodovinski narodni park Peruja. To območje, ki ga ne omejujejo le same ruševine, vključuje tudi regionalno pokrajino skupaj z rastlinstvom in živalstvom, s poudarkom na obilici orhidej.
Najbolj uveljavljene teorije zagovarjajo obstoj Inkovske Ilacte: naselbina, zgrajena za nadziranje organizacije podjarmljenih regij. Bila je najlepša Ilacta Inkovskega imperija in naj bi bila zgrajena s posebnim namenom - varovati izbrance iz vrst inkovskega plemstva v primeru napada. Zdi se, da so jo včasih uporabljali kot počivališče inkovskega vladarja in tudi kot zvezdarno. Po španskem podjarmljenju je služila kot utrdba pri uporu zadnjega inkovskega vladarja Manco Ince.
[uredi] Tri območja
Po mnenju arheologov je bil Machu Picchu razdeljen na tri večje predele: na Sveti predel, na Ljudski predel, ki je bil južneje, in Predel svečenikov in plemstva (t.i. gosposki del).
V prvem, svetem delu, se nahajajo prvotni arheološki zakladi: Intihuatana, Sončev stolp in Svetišče treh oken.Ti so bili posvečeni njihovemu najmogočnejšemu božanstvu - bogu Sonca Intiju.
Gosposki del je bil namenjen plemstvu: skupina hiš, razvrščenih v vrste po pobočju; rezidenca Amautas (modre osebe), značilna po svojih rdečkastih stenah in predel Nastas (princes) – vsi ti so imeli sobe v obliki trapeza.V notranjosti trdnjave je obstajal prostor, opredeljen kot zapor, kjer so v kamnitih nišah kaznovali zapornike.
Veličasten mavzolej je kamnita klada z obokano notranjostjo in izklesanimi stenami. Namenjen je bil obredom ali žrtvovanjem.
[uredi] Arhitektura
Na vse zgradbah v Machu Picchu je bil uporabljen klasični inkovski arhitekturni slog: gladke stene pravilnih oblik, s tako natančnimi spoji med vsako klado, da je skoraj nemogoče verjeti, da so jih sploh lahko zgradili. Kamnite klade se tako tesno prilegajo druga drugi, da v reže Ni moč vtakniti niti noževe konice.
Inki niso poznali kolesa in ga tudi niso uporabljali. Kako so torej premaknili in namestili te ogromne kamnite klade ostaja skrivnost, splošno pa je prepričanje, da naj bi uporabili na stotine dela sposobnih ljudi, ki so klade potiskali navzgor po pobočju. O gradnji niso pustili nobenih zapisov, ker niso poznali knjižnega jezika. Celoten prostor sestoji iz 140 zgradb, vključno s templji, svetišči, parki in bivališči. Tam pa je tudi več kot 100 kamnitih teras – pogosto popolnoma izklesanih v posamezno granitno skalo, in precejšnjim številom vodometov, medsebojno povezanih s kanali in odvajanjem vode skozi predrte kamne, prvotno namenjene namakalnemu sistemu.
[uredi] Ceste
Med tisočimi cestami, ki so jih ustvarile predkolumbijske kulture v Južni Ameriki, so bile tiste, ki so jih zgradili Inki, med najzanimivejšimi. Cestno omrežje se je stikalo v Cuzcu, prestolnici inkovskega imperija. Ena od teh cest je vodila v Machu Picchu. Inki so razlikovali obalne in gorske poti, prve so se imenovale Camino de los Ilanos (ravninske poti) druge pa Capac Nam.
Danes po teh cestah vsako leto hodi na tisoče turistov– še posebej po Capac Nam. Preden se peš odpravijo na dvo- ali štiridnevno potovanje iz doline Urubamba do mogočnega Andskega gorovja, se turisti privajajo v Cuzcu.
[uredi] Ponovno odkritje
24. julija 1911 je Machu Picchu postal zanimiv za Zahod po zaslugi Hirama Binghama, ameriškega zgodovinarja, ki je bil takrat zaposlen kot predavatelj na univerzi Yale. Do mesta so ga vodili domačini, ki so ta kraj že mnogokrat obiskali. Ta raziskovalec/arheolog je svoje raziskave začel prav tu in dokončal celoten pregled te pokrajine. Mesto je poimenoval 'Izgubljeno mesto Inkov', tako je naslov tudi njegovi prvi knjigi.
[uredi] Glej tudi
[uredi] Zunanje povezave
