Niccolò Paganini

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Niccolò Paganini, italijanski violinist, violist, kitarist in skladatelj, * 27. oktober 1782, Genova, † 27. maj 1840, Nica.

Niccolò Paganini

Paganini je eden največjih violinistov vseh časov, njegovo ime pa se je že skoraj spremenilo v legendo. Njegov vpliv na razvoj violinske izvajalske tehnike je brez primere. S petimi leti se je začel učiti igranja na mandolino pri svojem očetu (Antonio Paganini), s sedmimi je začel igrati violino, z osmimi leti pa skladati. Prvič je kot violinist javno nastopil z 12-imi leti, kmalu je zaslovel in posledica hitrega uspeha je bila, da se je že s 16-imi leti pričel vdajati pijači in igram na srečo. Njegovo kariero je rešila neznana plemkinja, ki ga je odpeljala na svoje posestvo, kjer je ostal 3 leta in naprej vadil violino.

V glasbeni javnosti se je ponovno pojavil s 23-imi leti in kmalu osvojil najpomembnejše evropske odre, koncertiral je v Milanu, na Dunaju, v Parizu, Londonu itd. Igral je na Guarnerijevo violino, imenovano Cannone.

Zložil je 6 violinskih koncertov, mnogo sonat, kapričev in druge godalne komorne glasbe. Umrl je zaradi raka na žrelu.

[uredi] Umetniška dela v povezavi s Paganinijem

Franz Liszt - zadnjih 6 velikih etud za klavir (Grandes Études de Paganini) (1851)
Johannes Brahms - Paganini variacije (1862-63), 2 zvezka, za klavir solo
Sergej Rahmaninov - Variacije na Paganinijevo temo op. 43 (1934) 24 variacij za klavir in orkester
Witold Lutosławski - Paganini variacije (1941), za 2 klavirja, kasneje aranžma za klavir in orkester
George Rochberg - Caprice Variations (1970), 50 variacij za violino solo
Andrew Lloyd Webber - variacije za čelo in orkester (sprva komponirane za čelo in rock-skupino)
Leta 1989 je nemški igralec Klaus Kinski portretiral Paganinija v filmu Kinski Paganini