Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov se je začelo v 8. stoletju. To delo so menihi in duhovniki upravljali postopoma. Širjenje krščanstva v Vzhodne Alpe je povezano s priznanjem karantanskega kneza Boruta do nadoblasti Bavarske, ki pa je bila od leta 743 pod vplivom krščanske Frankovske države.
Sprva so celotno območje naselitve Alpskih Slovanov pokristjanjevali duhovniki iz Salzburga, kasneje pa iz dveh središč, ki so ju določili leta 796 na vojnem pohodu proti Avarom. Salzburški škof Arn je na posvetu določil reko Dravo, kot mejo vpliva Salzburške in Oglejske cerkve, kar je frankovski vladar Karel Veliki potrdil leta 811. Severno od Drave so pokristjanjevali iz središča v Salzburgu, Slovane južno od Drave pa iz Ogleja.
Vsebina |
[uredi] Širjenje krščanstva severno od Drave
Oblast je po smeri svojega očeta kneza Boruta prevzel prvi krščanski karantanski knez Gorazd, ki so ga na Bavarskem dvoru, kot talca vzgojili v kristjana. Po treh letih vladanja, je Gorazd umrl. Nasledil ga je njegov bratranec Hotimir (vladanje 752-769). Skupaj z Hotimirjem je v Karantanijo prišel tudi prvi duhovnik, ki je začel oznanjati krščansko vero. Večina duhovnikov je prihajala iz Salzburga, od tam pa jih je pošiljal škof Virgil. Karantanski pokrajinski škof je bil Modest. V njegovi pristojnosti je bilo nadziranje širjenja vere, blagoslavljanje novih cerkva in posvečevanje duhovnikov po kanonskih določilih. V namen širjenja vere so začeli zidati prve samostane in in cerkve.
Krščanstvo se je širilo postopoma. Vero vero je morala najprej sprejeti celotna knezova družina, saj mu bo tako lahko sledilo ljudstvo. Karantanci so se širjenju krščanstva sprva uspešno upirali, vendar so bili zatrti. Misijonska dejavnost se je še stopnjevala. Naloga misijonarjev je bila, da se neverni rod Slovanov pripelje na pot resnice[navedi vir].
[uredi] Širjenje krščanstva južno od Drave
Pokristjanjevanje južno od Drave je potekalo iz Ogleja. Po koncu avarskih vojnah je oglejska cerkev začela delovati po dogovorjenih načelih na območju južno od Drave torej v Karnioli in v Panoniji.
Pomembno delu pri širjenju krščanstva in pismenosti sta opravila tudi Konstantin in Metod iz Bizanca. Bogoslužje sta opravljala v slovanskem jeziku, kar pa je bilo v nasprotju z prepričanjem Salzburških škofov. Zaradi tega sta več delovala v Spodnji Panoniji. Konstantin, ki je kasneje prestopil v samostan in dobil ime Ciril, je sestavil pisavo glagolico in jo uporabil v svojem prevodu Svetega pisma.
[uredi] Krst
Takratni potek krsta je leta 811 podrobno opisal opisal oglejski patriarh Maksencij. Sprejeli so ga lahko le tisti, ki so bili dobro poučeni o krščanski veri, ter so lahko samostojno, brez prisile, povedali, da verujejo v Kristusa. Prav zaradi tega je širjenje krščanstva potekalo v domačem jeziku. Obred se je začel s tem, da je krščenec dobil sol v usta, duhovnik pa mu je pihnil skozi nos. Po koncu prvega dela obreda so ga izprašali in odpovedati se je moral grehu. Nato so ga trikrat potopili v vodo ter ga mazilili z svetim oljem. Krst v takratnem obdobju je opisal tudi slovenski pesnik France Prešeren v 3. delu znamenite domovinske pesnitve Krst pri Savici.
