Snežnik
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Snežnik (1796 m) je široka, velika kraška planota (85 km²), ki proti severozahodu preide v Javornike, proti jugovzhodu v Gorski kotar, na severozahodni meji na Zgornjo Pivko, na jugozahodu na dolino Reke, na vzhodu na Babno polje in Loško dolino.
Vsebina |
[uredi] Gelološka zgradba
Površje je močno zakraselo, prevladuje kredni apnenec, na vrhu Snežnika je precej jurskega apnenca, ki se pojavlja tudi na območju Gomanc. Dolomita je malo. Snežnik ima narivno zgradbo, čelo nariva poteka po južni strani planote od Knežaka do državne meje in še čez.
Prevladujejo višine 800-1400 m, osrednja gmota Snežnika z Velikim Snežnikom (1796 m) in Malim Snežnikom (1694 m) se vzpenja višje. V zadnji ledeni dobi je dele Snežnika zajela poledenitev. Na več mestih so nastale neizrazite morene ali pobočna melišča. Največ ledenodobnih usedlin je ohranjenih na Gomancah. Tam so se v jezeru za moreno odložili peski, mivka in pasovite gline. Kraško površje pa je poleg pleistocenske poledenitve oblikovalo predvsem kemično raztapljanje apnenca. Pokrajina je v grobem uravnana, v drobnem pa razjedena. Površinske kraške oblike so velike, tudi nad 100 m globoke kraške doline (Leskova dolina, Mašun, Grda draga). Svet je težko prehoden, večje in manjše vrtače se pojavljajo precej na gosto, na površju je veliko žlebičev, škavnic in škrapelj. Znanih je okrog 300 kraških jam in brezen, najgloblje je Brezno Bogomila Brinška (506 m).
[uredi] Podnebje
Kljub veliki namočenosti je planota brez površinskih vod. Del padavin odteka proti izvirom Reke, v Pivško kotlino, na Loško polje, del pa proti Čabranki, Kolpi in Riječini. Zaradi nenaseljenosti je voda Bistrice, Podstenjška in Obrha primerna za vodno oskrbo.
Snežnik spada med najbolj namočene dele v Sloveniji, letno pade do 3000 mm padavin. Največ padavin je v hladni polovici leta, predvsem novembra, decembra in januarja, najmanj pa julija in avgusta. Večina zimskih padavin je v obliki snega, ki obleži v globljih vrtačah in kraških kotanjah do poletja. Največ snega so izmerili leta 1976, in sicer 178 cm. Zaradi višine in obilnih padavin so temperature nižje, k svežini prispeva znatna prevetrenost, precejšnja oblačnost, veliko število deževnih dni in manj sončnega obsevanja. Na meteorološki postaji Gomance je srednja letna temperatura 6,7° C, julijska okrog 15,5° C, januarska pa -3,5° C. Na leto je 127 dni s povprečnimi temperaturami pod lediščem. Pogosto se pojavlja žled.
[uredi] Prst, flora in favna
Na apnencu je nastala tenka in nesklenjena odeja prsti, prevladuje kamnito površje, več prsti je na morenah in grušču v dnu večjih kotanj. Na jugozahodne strani med Zgornjo Pivko in dolino Reke so bili gozdovi izkrčeni v obsežne pašnike za pašo drobnice. Pasli so tudi po gozdovih do vrha Velikega Snežnika. V sklenjenih gozdovih prevladuje dinarski gozd bukve in jelke, zlasti v nadmorski višini 700-1200 m. Porašča večji del planote, na severni strani sega do dolin, nižje preide v dinarske podgorske bukove sestoje. V višinah 1400-1600 m so zelo razširjene združbe visokogorskih bukovih gozdov, ki segajo do gozdne meje. Najvišje vrhove Snežnika porašča rušje ali trava.
Nenaseljenost in težka dostopnost zaradi drobne površinske razčlenjenosti sta dolgo ovirali izkoriščanje lesnega bogastva, zato so marsikje ohranjene avtohtone gozdne združbe. V 20. stoletje se je s prometom po železnici odprlo široko tržišče in začelo intenzivnejše izrabljanje. Za ohranitev dinarskih visokogorskih bukovih gozdov je bil ustanovljen gozdni rezervat Ždrocle, ki leži na obronkih Snežnika v nadmorski višini od 1300 do 1478 m. Gosta mreža gozdnih cest omogoča odvažanje lesa v lesnopredelovalne obrate na obrobju planote.
Flora snežniške planote je srednjeevropska, z močno primesjo južnoevropskih vrst, nad gozdno mejo je visokogorska. Sestavljajo jo vrste iz Alp in z Balkanskega polotoka, zlasti iz Dinarskega gorstva. Geobotanično je zanimiv vegetacijski obrat v ulekninah in kraških kotanjah na severni strani planote. Robove kotanj prerašča bukovje, nižje prevladujejo čisti smrekovi sestoji, ki jim proti dnu sledi rušje in trava. V obsežnih gozdovih živijo številne živalske vrste, tudi velike zveri (volk, ris, rjavi medved). Čezmerno namnožena srnjad in jelenjad ter ponovno naseljeni mufloni delajo v gozdovih z objedanjem vršičkov precejšnjo škodo.
[uredi] Regijski park Snežnik
Predvideni regijski park naj bi obsegal dele osmih občin: Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Logatec, Loška dolina, Loški potok, Pivka in Postojna.
Na območju predvidenega parka so številne ogrožene in endemične vrste rastlin, redke in endemične vrste živali, klasična nahajališča živali ter edina gnezdišča v Sloveniji.
Površina predvidenega parka je približno 1000 km², na tem območju živi 12.000 ljudi v 100 vaseh.
za podrobnejši opis glej članek Regijski park Snežnik
[uredi] Zgodovinske in kulturne značilnosti
Snežnik se omenja že pri rimskih piscih, Mons Albius (Bela gora). Valvasor Snežnik omenja kot mogočno markantno goro.
Na skrajnem jugozahodu Loške doline stoji odlično ohranjen grad Snežnik prvič omenjen leta 1268. V gradu se nahaja zbirka stilnega pohištva iz 18. in 19. stoletja, v bližini gradu je tudi muzej z lovsko in polharsko zbirko.
Ko se je narastla potreba po oglju in lesu, so nastala začasna gozdarska naselja Sviščaki, Mašun in Leskova dolina. V Leskovi dolini so leta 1873 ustanovili tovarno za suho destilacijo bukovega lesa.
Iz časa med obema svetovnima vojnama so po planoti raztreseni ostanki italijanskih kasarn in bunkerjev ko je tu potekala italijansko-jugoslovanska meja, določena po rapalski pogodbi.
[uredi] Naselje Snežnik
| Snežnik | |
|---|---|
| Zemljevid: | Snežnik |
| Nadmorska višina: | 800 - 1242 m |
| Število prebivalcev: | 8 |
| Poštna št./pošta: | 6250 Ilirska Bistrica |
| Občina: | Ilirska Bistrica |
| Pokrajina: | Notranjska |
| Statistična regija: | Notranjsko - kraška regija |
| Vir: SURS, popis prebivalstva 2002. | |
Od leta 1989 je Snežnik samostojno naselje. Sestavljajo ga gozdarske koče in zaselki ter novejše počitniške hišice. Nastal je iz delov Ilirske Bistrice in Koritnic. K naselju spadajo tudi Gomance, Mašun in Sviščaki. Gomance so dostopne po cesti iz Zabič. Mašun obsega nekaj gozdarskih koč in gradič rodbine Schonburg-Waldenburg, ki je bila do 2. svetovne vojne lastnica večjega dela snežniških gozdov. Od nekdanjega Schonburgovega lovskega gradiča iz leta 1874 sta se ohranila le dva slikovita stolpiča. Mašun je najlažje dostopen po cesti iz Pivške kotline. Sviščaki (1241 m), gorski rekreacijski center, so privlačna izletniška točka. Tu je planinski dom, večje naselje počitniških hišic, smučišče in izhodišče poti na Veliki Snežnik. Na vrhu Snežnika je planinsko zavetišče. Na Mašunu in na Okroglini so gojitvena lovišča. Poleg lovcev so pogosti obiskovalci gozdnih planot pohodniki in kolesarji.
Čez Snežnik poteka Evropska pešpot.
[uredi] Glej tudi
- grad Snežnik
- regijski park Snežnik
[uredi] Zunanje povezave
- Snežnik na Hribi.net
- Bilten snežniški park
- Regijski park Snežnik
- Planinsko društvo Snežnik
- Snežnik - Summitpost (ang)
[uredi] Viri
- Knjiga o Snežniku, Čeligoj Vojko, 2000
- Snežnik, Tomšič Nevenka, 2002
- Notranjska A - Ž, 1999
