Svetovno prvenstvo v nogometu 1950

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Svetovno prvenstvo v nogometu 1950 je med 24. junijem in 16. julijem 1950 gostila Brazilija, edina država, ki je kandidirala za organizacijo prvenstva. Vse evropske države so bile še vedno v povojnem razsulu in tudi ekonomsko nesposobne organizirati takšno prireditev. Brazilci so za prvenstvo pripravili 7 prizorišč v šestih mestih. Posebnost je bil štadion Maracana v Rio de Janeiru, ki je lahko sprejel do 200 000 gledalcev. Na zadnji tekmi prvenstva (ki je imela pomen finala) med Brazilijo in Urugvajem, naj bi po uradnih podatkih FIFE na štadionu bilo 174 000 gledalcev, kar je še danes rekord uradnih nogometnih tekem.

Prvenstva se je udeležilo 13 reprezentanc, odigranih pa je bilo 22 tekem. Nekatera moštva, ki so se že uvrstila na prvenstvo, so sodelovanje odpovedala zaradi stroškov potovanja. Tako so do pravice nastopa prišla moštva, ki so v kvalifikacijah že izpadla. Indija na prvenstvu ni nastopila, ker FIFA njenim igralcem ni dovolila igrati bosim. Posebnost prvenstva je bil sistem tekmovanja, ki ni predvideval finala. Zmagovalci štirih predtekmovalnih skupin so se uvrstili v medsebojni boj za končno zmago. Po naključju sta zadnjo tekmo odigrali najboljši reprezentanci, ki do takrat še nista izgubili tekme. Domačinom je za osvojitev naslova prvaka zadostoval remi, medtem ko bi morali Urugvajci obvezno zmagati. Pri rezultatu 1:1 je v 79. minuti urugvajski igralec Alcides Ghiggia zadel gol in povzročil t.i. molk na Maracani. Brazilci, ki so si fanatično želeli naslova prvaka, so ga izgubili 11 minut pred koncem srečanja.

Na 22 tekmah je bilo doseženih 88 golov, kar pomeni povprečno točno 4 gole na tekmo. Povprečje gledalcev pa je bilo približno 61 000 na tekmo, kar je dosežek, ki ga je preseglo šele prvenstvo leta 1994 v ZDA