Vitanje
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
| Vitanje | |
|---|---|
 |
|
| Zemljevid: | Vitanje |
| Nadmorska višina: | 459 m |
| Vrsta: | trg |
| Prva omemba: | 12. stoletje |
| Trške pravice: | 1306 |
| Zgodovinska imena: | Weitenstein |
| Število prebivalcev: | 863 |
| Poštna št./pošta: | 3205 Vitanje |
| Občina: | Vitanje |
| Pokrajina: | Štajerska |
| Statistična regija: | Savinjska regija |
| Vir: SURS, popis prebivalstva 2002. | |
Vitanje je trg od leta 1306 in središče istoimenske občine Vitanje.
Vsebina |
[uredi] Geografske značilnosti
Leži v kotlini. Celotno območje današnjega Vitanja obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih jugozahodnega Pohorja in podaljška Karavank. Ti pogorji loči brazda - del prelomnice, ki poteka od Labotske doline skozi Slovenjegraško kotlino in se usmerja proti Panonski kotlini. V tem predelu Pohorja se najvišje dviguje Rogla (1517 m), visoko pa je tudi zahodno od Rogle potekajoče sleme Kraguljišča (1454 m), Turna (1463 m) in Volovice nad Glažutsko planino (1455 m). Odrastkom Karavank oz. geološki enoti Vitanjskih Karavank pripadata Paški Kozjak in njegova planinska točka Basališče (1272 m) ter Stenica (1091 m). Za razliko od odrastkov Karavank so v vrhovih in planotah Pohorja visoko izvirajoči potoki, ki imajo velik pomen za oskrbo širšega območja s pitno vodo (npr. Celja). Poselitev je razpršena. Od celotne površine občine (slabih 6000 ha) je kar 78% demografsko višinsko ogroženega območja.
[uredi] Prometne povezave
Omenjena brazda iz poglavja o geografskih značilnostih je zaradi naravnih danosti že v antičnem obdobju imela velik prometno povezovalni pomen. Vitanje je kot trg nastalo in se razvilo na osnovi prav te, že v antiki znane cestne povezave med vzhodno Štajersko in Koroško. Danes, ko je cesta na relaciji Slovenj Gradec - Zgornji Dolič - Vitanje - Stranice od koder je povezava proti Mariboru, posodobljena, pa ponovno dobiva veljavo, saj je to najbližja povezava med Koroško s turističnimi Zrečami, ki so iz Vitanja oddaljene le 10 km in znanim športno rekreativnim centrom na Rogli, ki je oddaljen 24 km, do kamor vodijo tudi izjemno privlačne planinske poti. Zahodno od Vitanja (15 km) so tudi terme Dobrna. Potrebno je omeniti tudi povezavo Celje - Vojnik - Nova Cerkev - Velenje, saj je bil odcep do Vitanja skozi Novo Cerkev in Socko znan že v 12. stoletju, danes pa ima svoj čar predvsem v ohranjeni naravni in kulturni dediščini - cesta sama je namreč skrajno dotrajana in občina Vojnik se po delih loteva njene temeljite obnove.
[uredi] Zgodovina
- Bloki marmorja, ki so jih v nekaterih starejših hišah uporabili za prag in pa najdene rimljanske nagrobne plošče kažejo na to, da se je že v antičnem času tu oblikovalo pomembno središče, naselbina Upellae, ki je bila takrat rimljanska mansio (postojanka) ob pomembni cestni povezavi Celeie (danes Celje) s Colaciem in Virunumom na Koroškem. Tako naj bi ime kraja Vitanje ne bilo nič drugega kot slovenski prevod besede mansio.
- Ime »Weitenstein«, ki se za Vitanje uporablja na starejših kartah, pomeni Vidov kamen. V bližini cerkvice sv. Vida na Hudinji je bilo že v rimski dobi in verjetno že prej bogato nahajališče marmorja, o čemer pričajo tudi arheološke izkopanine. Posebej zanimivi sta naselji Zgornji in Spodnji Brezen, ki namigujeta na vulkansko poreklo masiva Paškega Kozjaka.
- Slovenci so se na to območje naselili v 6. stoletju. Po izgubi slovenske oz. karantanske samostojnosti je prešlo pod frankovsko oblast velikega rimsko-nemškega cesarstva. Ob koncu 10. stoletja je ozemlje prešlo v last savinjskega mejnega grofa Viljema Breže-Selškega in ob koncu 11. stoletja pod Krško škofijo.
- Kraj Vitanje je takrat postal upravno središče obširnega območja, saj so krški škofje tu imeli svoje ministeriale, iz katerih se je kasneje razvil rod Vitanjske gospoščine, ki je postavila dva gradova. Stari ali Gornji grad je stal na strmi vzpetini na južni strani naselbine in se prvič omenja leta 1140. Propadel je po letu 1680 in razvaline so vidne še danes. Južno od gradu se v Hudinjo izliva s 5 metrskim slapom potok Žimpret (Dantejev pekel). Novi ali Spodnji grad je nastal jugovzhodno od naselbine ob vhodu v sotesko Hudinje. Prvič se omenja leta 1322 in je imel podobno usodo kot Stari grad, le da je propadel po letu 1790, po požaru. Grb Vitanjske gospoščine je prevzel trg in danes tudi občina. O pomenu treh školjk v grbu najglasneje govori toerija ali zgolj legenda, da je v kotlini, v kateri se danes nahaja Vitanje, nekoč obstajalo jezero.
- Prvotno Vitanje je obsegalo le tisti del današnje naselbine, ki leži ob stari župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla. Kaj kmalu, pa se je razvilo novo naselje forum-trg, ki je nastal okoli škofijskega dvorca, takratnega upravnega središča. Naselju so bile leta 1306 podeljene trške pravice. Zaradi gospodarskih vplivov je bil trg izrazito ponemčen, medtem ko je ostala Vitanjska vas z okolico močno slovensko narodno zavedna. Z razvojem je trg postal močno trgovsko in obrtniško središče, okolica je ohranila kmečki značaj. Tam so se že v 17. stoletju razvili zametki fužin in glažut.
- Po gradnji železnice in novih cestnih povezav, ki so Vitanje zaobšle, je kraj z okolico vred izgubil svojo veljavo. Odmaknjenost od glavnih prometnih povezav je vodila do gospodarskega nazadovanja.
- Danes se odmaknjenost kaže predvsem kot prednost zaradi ohranjenega naravnega okolja. Sestava gozdov (ki zavzemajo večino površine) tod okoli se je vseeno močno spremenila iz nekdanjega mešanega oz. skoraj bolj listnatega gozda z bukvijo kot prevladujočo sorto drevja v večinsko iglasti gozd s smreko kot glavnim tipom rastja. Ta sprememba je nastala ravno zaradi fužin in glažut, ki so izrabljale bukev kot najboljši lesni energent, pogozdovalo pa se je s smrekami, in sicer iz preprostega ekonomskega razloga - ker hitreje rastejo. Večina pohorskega območja Vitanja je vodnovarstveno območje. Večjih tovarn, razen obrata Uniorja in podjetja Kovinar, na območju ni, tako da le 16% zaposlenih dela v kraju stalnega prebivališča in še to pretežno v Vitanju.
[uredi] Kulturna dediščina in spomeniki
Vitanje ima za relativno majhno število prebivalcev, kar pet cerkva. Od tega se kot glavna bogoslužna oltarja izmenjujeta dve - prva je župnijska cerkev sv. Petra in Pavla (spodnja cerkev). Druga je cerkev Matere Božje na Hriberci (zgornja cerkev), ki jo najdemo na privzdignjeni legi v osrednjem delu kraja Vitanje, na griču Hriberca. Za čas med 1. novembrom in veliko nočjo se bogoslužje opravlja v spodnji, župnijski cerkvi, drugo polovico leta pa v zgornji, »letni« cerkvi. Poleg teh dveh glavnih so v Vitanju še cerkev sv. Vida na Hudinji, sv. Marjete v Spodnjem Doliču in sv. Antona v Breznu. Da ne ostanemo zgolj pri cerkvah, je v Vitanju tudi obilica kužnih znamenj ter kapelic.
Vsako leto v Vitanju poteka tradicionalna prireditev Holcerija, ki jo vsako leto znova, večinoma v avgustu. To je največja in najbolj obiskana prireditev v občini. Njeno bistvo je predstavitev starih običajev v tem delu južnega Pohorja in prikaz holcarskih veščin. Poleg tega se na dan prireditve odvijajo raznovrstne tematsko povezane razstave v kulturnem domu in vsesplošni zabavni program na športnem igrišču zraven doma. V sklopu prireditev je že nekaj let podeljevanje nagrad za urejeno okolje in pa malonogometni turnir za pokal holcerja, ki se zgodi nekaj dni pred ali po osrednjem dnevu Holcerije.
Ruševine obeh gradov, Goleževega (tudi Stari oz. Spodnji grad) in Krajnikovega gradu (tudi Novi ali Gornji grad) sta vidna še danes. Grb rodu vitanjske gospoščine je povzel trg in danes tudi občina.
[uredi] Galerija
 Urad občine Vitanje |
 Pogled s Štajnhofa |
 Pogled s SZ |
[uredi] Znani Vitanjčani
- Herman Potočnik (1892-1929), pionir slovenske astronavtike in eden svetovnih vizionarjev na tem področju
- Franc Jankovič (1871-1934), zdravnik, politik in publicist
- Ivan Sojč (1879-1951), kipar
