Alkalijska zemeljska kovina
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Alkálijske zêmeljske kovíne tudi ~ zémeljske ~ so vrsta elementov v drugi skupini periodnega sistema: berilij, magnezij, kalcij, stroncij, barij in radij, ki ga nekateri zaradi zelo kratkega razpolovnega časa izpustijo.
Alkalijske zemeljske kovine so poimenovane po svojih oksidih, alkalijskih zemljah, ki so tako poimenovane zaradi svoje narave nekje vmes med alkalijami (oksidi alkalijskih kovin) in redkimi zemljami (oksidi redkozemeljskih kovin). Klasifikacija nekaterih navidezno inertnih spojin kot zemelj je stara tisočletje. Najstarejši znani sistem, ki so ga uporabljali stari Grki so sestavljali štirje klasični elementi, vključno z »zemljo«. Ta sistem so pozneje izboljšali filozofi in alkimisti, kot Aristotel (4. stoletje pr. n. št.), Paracelzij (prva polovica 16. stoletja), John Becher (sredina 17. stoletja) in Georg Ernst Stahl (pozno 17. stoletje), poznejši misleci so »zemljo« razdelili v tri ali več vrst. Odkritje, da »zemlje« niso elementi, pač pa spojine, pripisujejo kemiku Lavoisierju (glej zgodovina periodnega sistema), ki jih je leta 1789 v svojem delu Traité Élémentaire de Chimie (Elementi kemije) poimenoval Substances simples salifiables terreuses, ali zemeljske elemente, ki tvorijo soli. Pozneje je domneval, da bi bile alkalijske zemlje lahko kovinski oksidi, vendar je priznal, da je to le ugibanje. Leta 1808 je Humphry Davy po Lavoisierjevi zamisli postal prvi, ki je pridobil vzorce kovin z elektrolizo iz njihovih staljenih zemelj.
Alkalijske zemeljske kovine so srebrne barve, mehke kovine z nizko gostoto, ki rade reagirajo s halogeni in pri tem tvorijo ionske soli, in z vodo, čeprav ne tako hitro kot alkalijske kovine, ter pri tem tvorijo močne alkalijske (bazične) hidrokside. Medtem ko, na primer, natrij in kalij kot alkalijski kovini reagirata z vodo pri sobni temperaturi, reagira magnezij, kot alkalijska zemeljska kovina, le s paro in kalcij z vročo vodo.
Ti elementi imajo vsi po dva elektrona v svoji zunanji lupini, zato je njihovo energetsko najugodnejše stanje, da dosežejo zapolnjeno elektronsko lupino z oddajo dveh elektronov in tvorbo dvojno pozitivno nabitega iona.
