Balada

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Balada je krajša [[lirika|lirsko]
]-epska pesem, ki ponavadi obravnava kak nenavaden dogodek, so tično napete, postopno ustvarja temačno ozračje, ki napoveduje nesrečen konec; pomembno vlogo igra dvogovor. Lahko nastopajo tudi nadnaravne sile. Zapisana je v vezani besedi (poezija) in ima notranjo zgradbo v obliki dramskega trikotnika.

V srednjem veku je bila v Franciji in Italiji to ljudska plesna pesem. Ljudske balade poznajo vsa ljudstva. Največ imamo srednjeveških balad, ki zajemajo snov iz ljudskih bajk in pripovedk. Ljudske balade delimo na več pod balad (ženska , klačanska , novelistična...).

[uredi] Besedilo naslovne vrstice

 Razvoj balade:

Balada v prevodu pomeni plesati. Nastala je v Provenci in je bila v srednjem veku v Franciji in Italiji lirska ljudska plesna pesem v stalni obliki. Iz Francije se je razširila naprej na Škotsko. Pozneje se je začela širiti tudi po drugih deželah.

 Umetni baladi je postavil temelj nemški pesnik Gottfried August Bürger s svojo »Lenoro« leta 1773. Bogastvo umetnih balad v svetovni literaturi je skoraj nepregledno. Za najboljšega pesnika francoske stare balade velja Francois Villon: Balada obešencev. Mnogo lepih balad so napisali tudi Nemci, Poljaki, Rusi, Čehi, Hrvati, Srbi.
 Pri nas se je balada najprej razvila v ljudski poeziji. Snov je jemala iz domačih bajk in pripovedk ter tuje motive, ki jih je prilagodila domačim razmeram. 
 Ženske balade obravnavajo različne tedanje probleme žena in deklet nap. »Desetnica in Lepa Vida«. Tlačanske oblike balade podajo mračne slike trpljenja tlačanov, ki so živeli pod sovražno gospodo. Novelistične balade obravnavajo različne ljubezenske snovi. 
 Balada je kmalu prišla tudi na naše umetno pesništvo in zavzema v njem eno prvih mest. znala se je prilagoditi vsaki dobi in v vsaki dobi je dobila odlične predstavnike. 

Krepko besediloPoznamo več vrst balad:
1. Romantična balada je lirsko-epsko-dramska pesnitev temačnega značaja. Konec je vedno tragičen. Romantična balada ima živo dramatsko zgradbo. Najprej pokaže položaj in ustvari občutje, nato napetost lagodno stopnjuje in se nazadnje presenetljivo konča. Pogosto uporablja napet dialog in številna pesniška sredstva: glasovno slikanje, ponavljanje vseh vrst in druge pesniške figure. France Prešeren je mojstrsko napisal nekaj romantičnih balad: »Povodni mož, Ribič in Prekop«.
2. Realistična balada je izrazito epska pesnitev. Tukaj je kratka zasnova, skop in nagel oris, srm zaplet. Njen slog je zelo zgoščen. Izrazit tip realistične balada je pri nas ustvaril Anton Aškerc, kot je npr.: »Ponočna pesem«.
3. Moderna balada je izrazito lirska pesnitev. Ne učinkuje več z dogajanjem, ampak le še z občutjem. Od nekdanje balade je poleg grozotnega občutja in dramatske zgodbe ostal samo še presenetljiv, tragičen konec. Tukaj je pripovedovanje še bolj zgoščeno kot pri realistični baladi in po obsegu so moderne balade prav kratke. Prvo moderno lirsko balado je pri nas napisal Fran Gestrin: »Pesem o prepelivi«.