Celično dihanje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Celično dihanje je vrsta dihanja, ki temelji na izmenjavi kisika in ogljikovega dioksida med krvjo in celicami in je mnogo bolj zapleteno kot izmenjava plinov v pljučih.

Ko kri prispe do celic, se kisik odcepi iz hemoglobina, ker je parcialni pritisk kisika v celicah nizek. Skozi steno kapilar prehaja kisik proti celicam, v obratni smeri pa prehaja ogljikov dioksid, ki se po krvi prenaša večinoma s plazmo pa tudi vezan na hemoglobin. Kisik se v celicah porabi za oksidacijo organskih spojin, ki razpadajo v enostavnejše spojine. Spajanje organskih snovi s kisikom je gorenje ali oksidacija, ki je glavni katabolični proces. Končna produkta oksidacije organskih snovi sta ogljikov dioksid in voda. Pri razpadanju beljakovin nastanejo tudi dušikove spojine. Poleg tega nastaja pri oksidaciji energija, ki se sprosti v obliki toplotne energije ali pa se porablja za delo, ki ga opravljajo celice oziroma za presnovne, anabolne procese, pri katerih s sintezo nastajajo nove organske spojine v celici. Preostala energija, ki se ne porabi, se kopiči s sintezo adenozintrifosfata (ATP). Ta spojina pomeni zalogo energije v vsaki celici in se porabi npr. za mišično delo (kontrakcijo), za transport snovi skozi celično membrano ali za sintezo novih spojin v celici. Presnovne procese usmerjajo številni celični encimi.