Dragotin Gustinčič
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Dragotin Gustinčič, slovenski politik in publicist, * 5. november 1882, Gornja Košana, † 2. avgust 1974, Ljubljana.
Diplomiral je na Visoki šoli za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju leta 1909, iz tehnike 1917 v Zürichu in iz naravoslovja leta 1918 v Ženevi. Leta 1915 je kot politično sumljiv pobegnil pred avstrijskimi oblastmi v Italijo, sodeloval z Jugoslovanskim odborom v Rimu in na Krfu, od 1917 do 1919 je v Švici urejal list »La Yougoslavie«. Aprila 1920 je bil med ustanovitelji Komunistične partije Jugoslavije v Sloveniji in je deloval v njenih osrednjih organih do leta 1931. Leta 1932 se je preselil v Moskvo in postal član balkanskega sveta Kominterne. Deloval je pod imenom Danilo Golubjov. Po nalogu partije je bil leta 1936 poslan v špansko državljansko vojno od koder se je vrnil leta 1939.
Od 1940 do 1945 je delal najprej na mednarodnem agrarnem inštitutu v Moskvi in nato na zgodovinskem inštitutu sovjetske akademije znanosti. V domovino se je vrnil leta 1945. Kot visoki politični funkcionar je dobil mesto dekana in profesorja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Leta 1948 so ga zaradi podpiranja Stalina in resolucije Informbiroja obodili na zaporno kazen, izključili iz Komunistične partije in poslali skupaj z ženo na Goli otok. Zaprt je bil od leta 1948 do 1951, večinoma na Golem otoku, od koder so ga izpustili zaradi hudih poškodb. Po izpustitvi iz zapora so mu vrnili članstvo partije, vendar so ga izključili iz politike.
Njegov sin je znani slovenski novinar Jurij Gustinčič.
[uredi] Gustinčič in Kardeljeva knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja
Gustinčič je leta 1933 v Moskvi napisal rokopis z naslovom Das nationale Problem der Slowenen, ki naj bi ga pozneje prepisal in pod svojim imenom ter naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja (Ljubljana, 1939) izdal Edvard Kardelj.[1] Toda analiza tega ni potrdila, nasprotno, zgodovinar France Filipič, ki je prebral oba teksta trdi: »Gre za dva popolnoma različna teksta. ... Lahko ... zatrdim, da so očitki na Kardeljev račun neutemeljeni. In tisti, ki tako pišejo, so v zmoti.«[2]
[uredi] Opombe
- ^ Anica Lokar, Od Anice do Ane Antonovne. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002 (COBISS); Vjekoslav Cenčič, Titova posljedna ispovjest, Orfelin: EWM, Beograd, str. 255.
- ^ Alenka Puhar, "Skrivnostna knjiga o Slovencih, ki že sedemdeset let čaka na objavo", Delo, 3. 10. 2001, str. 26.
