George Ellery Hale
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
George Ellery Hale, ameriški astronom, * 29. junij 1868, Chicago, Illinois, ZDA, † 21. februar 1938, Pasadena, Kalifornija.
[uredi] Življenje in delo
Nekateri astronomi so znani po svojih opazovalnih sposobnostih, drugi zaradi svoji teoretičnih del in tretji zaradi razvoja novih inštrumentov in tehnologij. Hale pa je znan po vsem naštetem. Bil je odličen opazovalec.
Leta 1908 je prvi odkril magnetna polja sil v Sončevih pegah in spoznal njihovo pomembnost, bil je odličen teoretik, leta 1889 je sestavil tudi prvi spektroheliograf. Postavitev takrat največjega enozrcalnega optičnega daljnogleda na svetu 5.080 mm zrcalnega daljnogleda na Mt. Palomarju pa je verjetno njegovo največje delo.
Študiral je na Kalifornijskem tehnološkem inštitutu. Oče mu je še med študijem priskrbel zelo dobro opremljen zasebni Kenwoodov observatorij v bližini Chicaga in tu je Hale naredil svoja prva odkritja, predvsem v zvezi s Soncem. Želel si je še večji daljnogled in začel načrtovati nov observatorij. Prepričal je bogatega poslovneža Yerksa iz Chicaga, da mu je dal denar za 1.020 mm refraktor. Observatorij Yerkes v Williams Bayu v Wisconsinu so odprli leta 1879 in Hale je postal njegov direktor. Refraktor je postal takojšnji hit, z njim opazujejo še danes.
Leta 1892 je postal pridruženi profesor astrofizike na Univerzi v Chicagu. Leta 1895 je organiziral Yerkesov observatorij in ostal njegov direktor do leta 1904. Vseeno pa ni bil zadovoljen. Njegov življenski moto je bil »več svetlobe«. Ugotovil je, da je prihodnost astronomije v velikih zrcalnih daljnogledih. Leče so podprte na robu in če so pretežke, se zaradi lastne teže deformirajo in postanejo neuporabne. Zrcala so lahko podprta zadaj, zato je veliko lažje narediti veliko zrcalo kot veliko lečo. Hale je znal pridobiti milijonarje, da so denarno podprli njegove zamisli. Tokrat je prepričal Johna D. Hookerja iz Los Angelesa, da je dal denar za nov observatorij, opremljen s takrat največjim 1.520 mm zrcalnim daljnogledom. Observatorij so zgradili na gori Mt. Wilson nad Los Angelesom, kjer so bili že postavljeni posebni daljnogledi za opazovanje Sonca. Leta 1904 je postal njegov direktor vse do leta 1923.
Še vedno pa ni bil zadovoljen. Leta 1917 so dokončali 2.540 mm zrcalni daljnogled, s katerim je Hubble odkril, da so zvezdne meglice v resnici samostojne galaksije, daleč stran od naše. Halu tudi to ni bilo dovolj. Začel je graditi 5.080 mm zrcalni daljnogled na Mt. Palomarju blizi San Diega v Kaliforniji. Zaradi pomanjkanja denarja se je gradnja zavlekla in Hale ni doživel dokončanja observatorija. Observatorij na gori Palomar je začel z delom šele 10 let po njegovi smrti leta 1948, daljnogled pa so njemu v čast imenovali Haleov daljnogled. Astronomom je omogočil pogled v globine Vesolja kot še nikoli poprej. Še danes obstaja le peščica večjih daljnogledov.
Še naprej je proučeval Sonce, saj je menil da moramo o Soncu vedeti vse, če hočemo vedeti več o zvezdah. Bil je eden od ustanoviteljev Mednarodne astronomske zveze (IAU - IUA). Zaradi svoje zanesenosti, potrpežljivosti in ker je bil prijazna osebnost, je bil Hale idealen organizator. Nikoli ni zamudil nobene priložnosti. Anekdota pripoveduje, da je na neki zabavi hotel navezati stik z bogatim industrialcem. Ko je Hale opazil, da on in njegova »žrtev« ne sedita za isto mizo, je mirno zamenjal mesto, tako da je sedel zraven milijonarja. Še preden je bilo konec večerje, je že tekel pogovor o novem velikanskem daljnogledu.
Strm vzpon astrofizike je vzpodbudil razvoj večine velikih ameriških observatorijev v 70., 80. in 90. letih 19. stoletja. Hale in Keeler sta si v tem času utrdila sloves uglednih astrofizikov in postala sodelavca in prijatelja. Hale je hotel začeti izdajati novo revijo že leta 1891, ker je Astronomical Journal, ki ga je ustanovil 30 let prej »klasični« astronom, objavljal zelo malo astrofizikalnih člankov. Toda Hale ni mogel, navkljub svojim znanim kampanjskim sposobnostim, zbrati dovolj denarja vse do leta 1894, ko je založba University of Chicago Press prevzela jamstvo za ta drzni podvig. 1. januarja 1895 se je tako rodila nova revija Astrophysical Journal, Hale in Keeler pa sta bila njegova prva urednika. Časopis je začel z 200 naročniki. Danes izhaja Astrophysical Journal še zmeraj pri Univerzi v Chicagu, toda pod okriljem Ameriškega astronomskega društva (AAS), ki je prevzelo odgovornost zanj leta 1971. Tukaj velja omeniti tudi, da so ustanovili društvo na Haleovo pobudo leta 1899. Glavno revijo zdaj dopolnjujeta Supplement Series in Astrophysical Journal Letters in prihaja k 2650 naročnikom. Večina med njimi so knjižnice. Leta 1895 sta Hale in Keeler objavila 875 strani. Po besedah H. A. Abta, glavnega urednika od leta 1971, je bilo v letu 1995 objavljenih več kot 23000 strani, skupaj z nekaj videokasetami in CD - ROM prilogami.
Hale je med drugim napisal Študij razvoja zvezd (1908) in Za Mlečno cesto (1926).
Leta 1904 je za svoje delo na področju astrofizike prejel Medaljo Henryja Draperja. Istega leta je prejel Zlato medaljo Kraljeve astronomske družbe (RAS). Leta 1916 je prejel Medaljo Bruceove in leta 1932 za svoje znanstvene dosežke Copleyjevo medaljo Kraljeve družbe iz Londona.
Po njem so imenovali asteroid 1024 Hale in kraterja na Luni in Marsu.
