Janez Mencinger

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Janez Mencinger, slovenski pisatelj in odvetnik, 26. marec 1838, Brod pri Bohinjski Bistrici, † 12. april 1912, Krško.

Janez Mencinger je izhajal iz stare kmečke družine. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, na Dunaju študiral najprej klasično filologijo (1857/58), nato pravo (1858 - 1862), zadnji semester končal v Gradcu, kjer je 1864 doktoriral. Bil je odvetniški pripravnik v Brežicah (1862 - 1871), samostojni odvetnik v Kranju (1871 - 1882), nazadnje do smrti v Krškem.

Pisati je začel kot gimnazijec pod vplivom vajevcev, čeprav dve leti mlajši od njih. Prve pesmi mu je objavil Bleiweis v Kmetijskih in rokodelskih novicah 1855 (Kaznjena kletev), nekaj drugih pa še v naslednjih dveh letih. Med študijem na Dunaju je bil v stikih z vajevci in Stritarjem, tam se je odločil predvsem za pripovedništvo.

Mladostna proza (večinoma objavljena v SG 1859 - 1865) obsega naslednja dela: Jerica, Vetrogončič, Bore mladost, Skušnjave in izkušnje in druge krajše povesti. Zanje je značilno, da so brez večje idejne in estetske poglobljenosti. V njih je uveljavil razsvetljensko, predromantično in romantično motiviko iz kmečkega in grajskega življenja (podobno kot pozneje Josip Jurčič).

Za drugo obdobje, ki se je po daljšem premoru začelo z ustanovitvijo lista Ljubljanski zvon (1881), pa je značilno poučno vzgojno in družabno zabavno pripovedništvo, objavljeno v Ljubljanskem zvonu. Sem sodita satirična povest o podeželjskem malomeščanstvu Mešana gospoda (1881) in slovstvena satira Cmokavzar in Ušperna (1883), v kateri parodira "rovtarsko" pripovedništvo A. Kodra in njegovih vrstnikov.

Žanrskim zvrstem pripadata poskus utopičnega romana Abadon (s podnaslovom "bajka za starce"), po zgledu ameriškega pisca E. Bellamyja, v katerem svari pred posledicami gmotnega napredka, in najboljše delo - potopisni esej Moja hoja na Triglav, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal naše kulturne in zgodovinske razmere in oživil spomine na svoje sodobnike.