Protireformacija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Protireformacija je bila notranja preureditev rimskokatoliške cerkve in odgovor na reformacijo. Potekala je v 16. in 17. stoletju. V tem obdobju so preganjali protestante, njihove knjige pa so večinoma požgali.

Protireformatorji so skušali spreobrniti protestante nazaj v katoliško vero. Smernice za to delovanje so določali na cerkvenih zborih ali koncilih. Med njimi je najbolj znan tridentinski koncil, ki je potekal v severnoitalijanskem Tridentu (Trentu) in je s presledki trajal od leta 1545 do leta 1563.

Temeljne smernice Tridentinskega koncila so bile naslednje:

papež je nezmotljiv, le on lahko razlaga cerkvene zakone
stroga hierarhija (papež, nadškof, škof, župnik),
škofi morajo bivati in izvajati poslanstvo v svojih škofijah (pridiganje)
meniški redovi so podrejeni lokalni škofiji.
uvedli so matične knjige
prepovedali so prodajo cerkvenih služb in odpustkov

Nadalje se je okrepila institucija papeških legatov - nuncijev, ki so zdaj stalno prebivali v nekaterih večjih mestih po Evropi, katera so bila bistvena za izvajanje protireformacijske politike (Dunaj, Varšava, Praga).

Rimskokatoliška Cerkev je s pridom izrabila tudi najmočnejše sredstvo reformacijskih gibanj, namreč tiskano besedo. V Evropi se je tako pojavila precej obsežna mreža tiskarn, tudi v Ljubljani. Med cerkvenimi redovi v tedanjem času še posebej izstopa leta 1534 ustanovljen red jezuitov, ki je širom Evrope ustanavljal svoje kolegije in seminarje, ki so bili v marsikaterem mestu, tudi Ljubljani, sploh prva javna šolska ustanova. Velika je bila tudi vloga inkvizicijskih sodišč.

Protireformacija je v rimskokatoliški cerkvi ohranila celibat, prepovedala pa je prodajo cerkvenih odpustkov in visokih služb (simonija, nepotizem).

[uredi] Protireformacija na Slovenskem

Z ukrepi v duhu protireformacije je v začetku 17. stoletja začel cesar Karel II., višek pa je protireformacija dosegla v času njegovega sina, Ferdinanda II..

Protireformacija je na Slovenskem je posredno pripomogla k uveljavitvi slovenščine.

Edina knjiga, ki jo je dopustila verska komisija pod vodstvom ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, je bil Dalmatinov prevod Biblije. Biblija je pomagala ohranjati protestantsko knjižno izročilo in povzročila napredek slovenskega jezika.

Fevdalci so začeli višati davke in s tem so se začeli kmečki upori.