Valentin Stanič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Valentin Stanič, slovenski izobraženec, duhovnik, alpinist, vzgojitelj in kulturni delavec, * 12. februar 1774, Bodrež, † 29. april 1847, Gorica.

Valentin Stanič

Stanič se je rodil očetu Andreju in materi Marini, rojeni Ipavec. Pri hiši se je reklo pri Cerovškovih. Vseh otrok v družini je bilo šest: dva fanta (Tomaž in Valentin) in štiri dekleta. Oče je moral biti napreden človek, saj je žalal oba sinova izšolati. Ker v tistem času šole v bljižnjem Kanalu še ni bilo, jima je z bratom oče najprej plačeval domačega učitelja. Po tem začetnem pouku, je Valentin šolanje nadaljeval v Trbižu ter v Celovcu, kjer je nadalje delal tudi gimnazijo. Po končani gimnaziji, je v Salzburgu, ki je takrat doživljal velik kulturni, gospodarski in politični vzpon, študiral filozofijo ter bogoslovje, nenehno pa so ga privlačevale naravoslovne vede.

Tu se je tudi resneje začel ukvarjati z alpinizmom in dosegel prve uspehe. Leta 1795 je kot prvi preplezal Watzmann (2714 m) in nekatere nižje salzburške gore. Leta 1800 je sodeloval v odpravi, ki je prva osvojila Großglockner (3797 m). Ob tem je vedno goram z barometrom izmeril njihove nadmorske višine.

Leta 1798 je vstopil v bogoslovje in bil leta 1802 posvečen za duhovnika. Iz Salzburga do Kanala, kjer je 20.februarja 1802 imel novo mašo, je šel peš. Na začetku je bil postavljen za kaplana v Nonnbergu pri Salzburgu. Tu si je v strminah nad domovanjem uredil prvi planinski vrt v Avstriji, naredil je tudi herbarij planinske flore salzburških gora. Že jeseni istega leta je prišel na Banjšice. V tem času je napisal kar nekaj pesmi. Iz Gorice si je prinesel celo majhno tiskarno, tako da je napisana besedila lahko kar sam ročno odtiskoval. Iz tega obdobja se je ohranil le en sam tisk in sicer Pesem per predomishlovajnu Jesusoviga terplenja. Pozabljal pa ni niti na otroke in mladino. Ker v Banjšicah ni bilo šole, je učil kar na prostem.

Ljubezen do gora pa mu ni dala miru. Leta 1808 se je kot četrti Zemljan povzpel na Triglav in mu kot prvi izmeril nadmorsko višino. Kot znanstveni alpinist je s seboj vedno tovoril barometer, termometer, hidrometer in nivelirno tehtnico. Opravil je tudi endoimetrične poskuse z zrakom, ki ga je prinesel z vrha Velikega Kleka. Spoštovan je bil kot največji znanstveni alpinist svoje dobe.

Leta 1809 je bil premeščen v Ročinj. Tu je ustanovil šolo, v pouk je uvedel telovadbo in mladino vabil na plezanje v strmine nad Sočo. Velik poudarek je dal telovadbi, plavanju, planinarjenju in vsemu, kar krepi telo. Zavedal se je namreč, kako je za zdravje pomembna telesna vzdržljivost. S svojim znanjem je bil ljudem v veliko pomoč v boleznih. Svetoval jim je, sam pripravljal razna domača zdravila ter dobesedno zdravil ljudi. Največja njegova tovrstna zasluga pa je cepljenje proti črnim kozam.

Stanič je bil velik prosvetljenec. Mislil je na šolske knjige in jih naročal celo iz Ljubljane. Če jih ni bilo dovolj ali pa jih sploh ni bilo, je posegel po pisanju in tiskanju svojih izdelkov, le da jih je mogel razdeljevati med ljudi, posebno med mladino. V Gorici je bila, predvsem na njegovo pobudo, ustanovljena gluhonemnica, ustanovil je tudi društvo proti mučenju živali. V načrtu je imel ustanovitev družbe za izdajanje knjig ter šolo za slepe in slabovidne. Skrbel je za študente, tako materialno kot duhovno, v Gorici je odprl prvo knjigarno, v kateri ni prodajal le verskih knjig, ampak tudi posvetne, kar je bilo za tiste čase redkost. Izdal je prvi knjigotrški katalog na Goriškem in skrbel za širjenje slovenske besede v času, ko je bila le-ta v primerjavi z italijanščino in nemščino v podrejenem položaju.

Ogromne zasluge ima tudi pri uvajanju naprednega kmetijstva. Kmete je učil gnojiti, orati, obrezovati, presajati, kdaj saditi in sejati in še mnogo drugih del.

Ko so po razpadu Ilirskih provinc iz teh krajev odšli Francozi in so se na tem območju zvrstila leta slabe letine, ljudje pa niso imeli kje služiti, je Stanič prosil svetno oblast, da bi dovolila graditev novega mostu v Kanalu, ki je bi ob Francoskem odhodu porušen, saj bi ljudje tako lahko delali in si zaslužili za preživetje. Zaradi varčevanja z denarjem, je načrte za nov most narisal kar sam.

Leta 1819 ga je goriški nadškof Jože Wallant poklical v Gorico in ga imenoval za kanonika. V Gorici je nato delal tudi kot visoki šolski nadzornik. Umrl je 29. aprila 1847, ko je hotel dvigniti težak kamen na vrtu gluhonemnice v Gorici.

Danes se ga spominjamo kot odličnega človeka, ki je poosebljal like duhovnika, alpinista, znanstvenika, zdravnika, pesnika, socialnega delavca, učitelja, kmeta, zidarja, tesarja ... V njegov spomin vsako leto v marcu oz. aprilu planinsko društvo Valentin Stanič Kanal organizira tradicionalni pohod po stopinjah Valentina Staniča od Solkana do Kanala.