Velika ideja
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Velika ideja (grško Μεγάλη Ιδέα; Megali Idea) je politična ideja o združitvi vseh zgodovinsko grških ozemelj v eno državo.
Turki so leta 1453 zasedli Carigrad, kar je dokončno zlomilo že nekaj stoletij trajajoč propad Bizantinskega cesarstva. Vendar je v zavesti podjarmljenega pravoslavnega prebivalstva, zlasti pa grškega, tlela ideja, da bo nekoč prišlo do njegove oživitve.
Po obdobju teritorialne ekspanzije in gospodarskega razcveta turške države je v 18. stoletju ta zašla v krizo. Grška elita je začutila, da prihaja pravi trenutek za upor. Pri tem jih je aktivno spodbujala Rusija, ki je s Turčijo sicer bojevala več vojn. Grki so imeli tudi močno podporo intelektualnih krogov v zahodni Evropi.
Leta 1821 se je začel grški upor, ki ga Grki poznajo kot grško vojno za neodvisnost. Vojna sreča je večkrat menjala strani, po osmih letih bojevanja in intervenciji velikih sil pa so Turki leta 1829 morali priznati neodvisnost Grčije. Le-ta je bila omejena na ozemlja Peloponeza, Atike z nekaj severnega zaledja, ter otočij Kikladi in Sporadi.
Toda v grški politiki nihče ni dvomil, da takšne grške meje niso dokončne. V ozadju je vseskozi bilo prepričanje, da se bo Grčija širila naprej, do združitve vseh zgodovinsko grških ozemelj: Jonskih otokov, Epira, Makedonije, Trakije, južne obale Črnega morja, Male Azije, Krete in Cipra, seveda pa tudi samega Carigrada. To je bila Velika ideja, grško "Megali idea".
Dogodki 19. stoletja so ji v glavnem šli na roko. Grčija se je redno zapletala v spopade s Turčijo in tudi če na bojiščih ni zmagala, je pridobivala ozemlje. Šele grški poraz v grško-turški vojni med leti 1919 in 1922 je naredil konec težnjam po grški teritorialni ekspanziji, z izjemo Cipra.
[uredi] Glej tudi
