Zakrament

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Upodobitev Fons Vitae (slovensko Vir življenja) ponazarja sedem zakramentov, ki izvirajo iz Kristusove daritve na križu.

Serija člankov krščanstvo

Osebnosti Jezus Kristus Devica Marija Apostoli Cerkveni očetje Svetniki Papeži

Zgodovina Ekumenski koncili Velika shizma Katolištvo Pravoslavje Protestantizem

Osnove Sveta Trojica Cerkev Sveto pismo Zakramenti

Molitve Očenaš Zdravamarija Veroizpoved Rožni venec

p • p • u

Zakramênt je v krščanstvu obred, ki posreduje človeku Božjo milost. Zakramenti se imenujejo tudi svete skrivnosti. Večina krščanskih Cerkva razume zakramente kot simbol in sredstvo zaveze med Bogom in ljudmi.

[uredi] Etimologija

Beseda zakrament izhaja iz latinske besede sacramentum, ki je prvotno pomenila »sveto prisego zvestobe« in so jo uporabljali v rimski vojski za označitev zaprisege vojakov. Sčasoma je izgubila povezavo z vojaškim obredom; kristjani prvih stoletij so jo uporabljali v širšem pomenu za različne verske obrede, da bi s tem izrazili svojo nepreklicno odločitev za Boga. Od 12. stoletja dalje se je pomen besede zožil na najpomembnejše zakramente, ki so podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, ostali obredi kot na primer blagoslov pa so bili uvrščeni med zakramentale. Tako se že od Firenškega koncila (1439) in Tridentinskega koncila (1547) dalje beseda »zakrament« nanaša na sedem temeljnih obredov Cerkve. Za teologe vzhodnih Cerkva je beseda »zakrament« težko sprejemljiva - pri opisovanju istih stvarnosti raje govorijo o skrivnosti, češ da se Božjega delovanja v obredih ne da doumeti, ampak ostaja za človeka nekaj skrivnostnega. To je seveda pomemben vidik, a vseeno lahko med obema izrazoma potegnemo enačaj, kot je to že v 3. stol. storil "oče latinskega teološkega izrazoslovja" Tertulijan, ko je prvotno grško besedo μυστηριον - mysterion - skrivnost prevedel s »sacramentum«. Pomenljiv je tudi staroslovanski izraz, ki sta ga uporabila sv. brata Ciril in Metod, ko sta zakramente poimenovala »svetstva«, se pravi sredstva posvečenja.

[uredi] Sedem zakramentov

Rimskokatoliška Cerkev pozna naslednjih sedem zakramentov, ki so razvrščeni v tri skupine:

• Zakramenti uvajanja:
  • Krst
  • Evharistija (obhajilo)
  • Birma
• Zakramenta ozdravljanja:
  • Spoved (zakrament sprave)
  • Bolniško maziljenje
• Zakramenta služenja:
  • Zakon (poroka)
  • Duhovniško posvečenje (zakrament svetega reda)

Tudi druge krščanske Cerkve poznajo zakramente, vendar je med njimi nekaj razlik zlasti glede prakse podeljevanja posameznih zakramentov (nekatere lahko podeli samo duhovnik, druge pa vsakdo), glede časa (v otroštvu/odraslosti, enkrat/večkrat oziroma kako pogosto...) ter po načinu podeljevanja (razlike v samem obredu).

Pravoslavne Cerkve priznavajo vseh sedem zgoraj navedenih zakramentov. Čeprav pri njih znanstvena refleksija o zakramentih ni tako razdelana, lahko rečemo, da v bistvenih vprašanjih njihovo razumevanje sovpada s katoliškim. Večje razlike so v praksi podeljevanja. Tako na primer krst, birmo in obhajilo vedno podelijo skupaj, največkrat že zelo majhnim otrokom.

Protestanti nimajo enotnega pogleda na zakramente. Nekatere protestantske skupnosti poznajo samo dva zakramenta (ponavadi krst in evharistijo), ostale obrede pa razumejo zgolj kot simbolna dejanja (obrede brez globjega Božjega delovanja). Nekatere protestantske skupnosti uvrščajo med zakramente še nekatere druge obrede, na primer obred umivanja nog.

[uredi] Dodatna literatura

• Katekizem katoliške Cerkve, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 1993, členi 1066-1690.
• Katekizem katoliške Cerkve. Kompendij, Slovenska škofovska konferenca, Ljubljana 2006, 218-356.