Balistični izstrelek

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Balistični izstrelek je vsak izstrelek, ki večji del svoje poti preleti brez možnosti večjih popravkov smeri, torej po zakonih balistike. Pojem največkrat uporabljamo z raketne izstrelke dolgega dosega. Balistični izstrelek največjega dosega je medkontinentalni (medcelinski) balistični izstrelek, ki ga nosilna raketa ponese izven ozračja v pod-orbitalno trajektorijo ali tirnico, pri čemer dosežejo največjo višino okoli 1.200 km. Po prenehanju delovanja nosilne rakete se izstrelek približuje končni točki v prostem padu.

Raketa V-2, v muzeju Peenemünde, Usedom, Nemčija, (54.140° N, 13.768° E)

Po klasifikaciji, ki jo uporabljajo v ZDA, se balistični izstrelki ločijo v naslednje skupine glede na doseg:

• balistični izstrelki kratkega dosega: domet do 1.000 km,
• balistični izstrelki srednjega dosega: domet med 1.000 in 2.500 km,
• balistični izstrelki vmesnega dosega: domet med 2.500 in 3.500 km,
• medcelinski balistični izstrelki (ICBM: intercontinental ballistic missile): domet nad 3.500 km, ki jih nadalje delijo na balistične izstrelke omejenega dometa, z dometom do 8.000 km in balistične izstrelke polnega dometa, z dometom med 8.000 in 12.000 km.

Prvi balistični izstrelek v zgodovini je bila raketa V-2, ki so jo razvili v nacistični Nemčiji. Prvič je bila uspešno preizkušena 3. oktobra 1942, in prvič uporabljena v napadih 8. septembra 1944.