Barbara Celjska
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Barbara Celjska (nemško: Barbara von Cilli) (češko/slovaško: Barbora Cellská), sveto-rimska cesarica, ogrska, nemška in češka kraljica, * okoli 1390/1395, † 11. julij 1451, Pešta, Ogrska.
Bila je žena kralja in rimsko-nemškega cesarja Sigismunda Luksemburškega.
Rodila se je okoli 1393 (ali med letoma 1390 in 1395) kot najmlajši otrok celjskega grofa Hermana II. in Anne von Schaunberg.
Herman II. Celjski je bil sin grofa Hermana I. Celjskega in princese Katarine Kotromanić Bosanske (katere mati je bila Katarina Ogrska, hči ogrskega kralja Štefana V., oče pa iz rodu srbskih kraljev Nemanjićev), ki je bila starejša sestra Elizabete Bosanske (Kotromanić), žene Ludvika I. Velikega iz rodu Anžujcev. Elizabeta in Ludvik sta bila starša Marije I. Ogrske, ki se je poročila z Sigismundom Luksemburškim, in Jadwige Poljske, ki se je poročila z Jagellom Litvanskim. Anna von Schaunberg pa je bila hči Henrika III. von Schaunberg in Uršule Goriške. Barbarina sestrična in posvojena sestra Ana Celjska se je 1402 poročila z Vladislavom Jagello, kraljem Litve in Poljske, vdovcem po drugi anžujski sestri (Jadwiga Poljska). Barbara je umrla 11. julija 1451 v Pešti in pokopana v Pragi na Praškem gradu v katedrali sv. Vida.
Mlada Barbara Celjska je konec leta 1405 postala druga (četrta) žena ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega (1368-1437) (po nekaterih virih naj bi to bilo šele spomladi leta 1408).
Kot njegova žena in kraljica Ogrske (kronana že leta 1408) je kasneje postala cesarica svetega rimsko-nemškega cesarstva (1410, kronanje 1433 brez prisotnosti Barbare), rimsko-nemška kraljica (8. novembra 1414 v Aachnu) in kraljica Češke (kronanje 11. februarja 1437 v Pragi).
Že leta 1409 je rodila svojega edinega otroka, hčer Elizabeto, ki se je kasneje poročila z avstrijskim nadvojvodo Albrehtom Habsburškim (kasneje kralj Albreht II.).
Barbarin oče Herman II. je kot zet dveh kraljev Sigismunda in Jagella v politiki odigral pomembno vlogo leta 1410 pred bitko pri Tannenbergu s tem, da je pripomogel preprečiti, da bi Sigismund, ki je bil zaveznik tevtonskih vitezov, napadel poljskega kralja Jagella. Jagello in njegovi slovanski zavezniki so porazili tevtonske viteze, ki so vodili bojevnike kar 22 zahodnih držav s podporo papeža.
Po smrti cesarja (1437) je od julija 1441 do svoje smrti živela v češkem mestu Mělník (na Labi), kjer se je ukvarjala z alkimijo.
