Celjski grofje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Cêljski grôfje (nemško Grafen von Cilli) predstavljajo najbolj znano in najpomembnejšo plemiško in vladarsko rodbino, katera je imela svojo matično posest na območju današnje Slovenije. Celjski grofje so bili verjetno askvinskega (ažvinskega) porekla. Ob izumrtju je vodja rodbine nosil knežji naziv, a se jih v sodobnem zgodovinopisju tradicionalno omenja z nižjim, grofovskim nazivom, katerega so imeli dalj časa (od leta 1341 do 1436; 95 let), medtem ko so bili knezi le 20 let (med 1436 in 1456).

Vsebina 1 Žovneški gospodje 2 Povezovanje s Habsburžani 3 Grofje Celjski 4 Državni knezi, pokneženi grofje 5 Dedna pogodba 6 Prizadevanja za regentstvo 7 Umor v Beogradu, izumrtje moške linije Celjskih 8 Žovneški gospodje-grofje Celjski 9 Posestva in gradovi celjske rodbine 10 Opombe 11 Viri 12 Zunanje povezave

[uredi] Žovneški gospodje

Družina se prvič omenja okoli od leta 1130, ko so se imenovali kot gospodje iz Saunije (von Soune) po Posavinju, od leta 1173 pa po gradu Žovnek (von Sannegg) - Žovneški gospodje. V Savinjski dolini so imeli posesti poleg Žovneka še gradove Šenek, Liebstein in Ojstrico], zaradi česar domnevajo, da gre za stransko vejo rodu grofice Heme ali njenega moža savinjskega mejnega grofa Vilijema II. ^[1]

Kot prvi Žovneški se pojavi Gebhard I. s pridevnikom »Savinjski« (de Soune, nobilis de Sauna) (umrl 1173). Njegov pridevnik je tudi glavni dokaz za njegovo poreklo. Gebhard I. je nastopil kot priča v dveh listinah, prva je bila izdana okoli leta 1130, druga pa leta 1144. Dve leti kasneje 1146 se je pojavil Leopold I. (latinsko Liupoldus de Saunia). Tudi on je bil priča, mogoče brat ali sin Gebharda I. Med leti 1173 in 1253 se je velikokrat pojavil med pričami Gebhard II. Žovneški (Gebhardus (nobilis de Sunek, Suneck, Sonegge, Seunek, Sevnek)) in ta naslov je rod tudi obdržal. Enkrat je rod nastopil tudi z imenom Lemberški (de Lengenburch) - v listini, s katero so okoli leta 1235 dosmrtno zastavili odvetništvo nad gornjegrajskim samostanom njegovemu opatu. Njegovega sina pa listina imenuje z običajnim pridevnikom Žovneški. Iz te listine sledi, da je Gebhard že imel v svoji oblasti krški fevd Lemberg (med Poljčanami in Šmarjem). Gebhard II. je umrl v visoki starosti. Imel je dva sinova Konrada I. (umrl 1255), ki je bil tudi viteški pesnik ^[2] in Leopolda II.

[uredi] Povezovanje s Habsburžani

V 14. stoletju se je, potem ko so se Žovneški povezali s Habsburžani v vojni proti Goriško-Tirolskim v bojih za češko krono, začel njihov vzpon. Po bojih za češko krono so v upravo prejeli zasedena posestva Goriško-Tirolskih v porečju Savinje. Leta 1308 so izročitvijo svojih gospostev Habsburžanom in hkratnim prejemom teh posesti nazaj v fevd postali habsburški vazali. ^[3]

Po izumrtju rodbine grofov Vovbrških leta 1333 so pridobili njihovo posest in s tem Celje, ki tako postane nov rodbinski sedež, hkrati pa pričnejo nakupovati posest na Kranjskem. To je bila podlaga da je dne 16. aprila 1341 cesar Ludvik Bavarski povzdignil Ulrika I. v grofa. Družina se je odslej preimenovala po Celju. ^[4]

Grofovsko povzdignjenje je 30. septembra 1372 potrdil še cesar Karel IV. Luksemburški.

[uredi] Grofje Celjski

Zadnji Žovneški gospod in prvi Celjski grof je bil Friderik I. (umrl 1360).

Velik porast posestvi dosežejo Celjski grofje, ko je vodstvo rodbine prevzel Herman II. (okoli 1365-1435). Le-ta je leta 1396 rešil Sigismunda Luksemburškega pred smrtjo na bojnem polju, v boju s Turki pri Nikopolju; nakar se je Sigismund poročil še s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko (umrla 1451) okoli božiča leta 1405.

Luksemburžani in Celjski so se tako povezali še krvno.

Zaradi zaslug pri Nikopolju je Sigismund Hermanu II. že leta 1397 podelil mesto Varaždin in gospostvi Vinico (Podravina) in Vrbovec (Zagorje) ter leta 1399 še grofijo Zagorje in jim v titulaturi dodal še naziv zagorski grofje.

Leta 1405 Celjski grofje pridobijo še Medmurje s Čakovcem ter naslednje leto - 1407 - upravo nad zagrebško škofijo in zagrebškim Gradcem. Leta 1406 je Sigismund imenoval Hermana II. za slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana (tako je Herman II. postal kraljev zastopnik z močjo regenta v celotnem hrvaškem kraljestvu).

Ko je leta 1408 Sigismund ustanovil nov viteški red Zmajev red, sta bila Herman II. in njegov sin Friderik II. (umrl 1454) poleg srbskega despota Štefana Lazarevića na vrhu podpisnikov tega novega reda.

2. aprila 1415 jim je cesar podelil nov grad Pliberk s pripadajočim posestvom, a so Celjani ta grad pustili Habsburžanom (ti so ga imeli v lasti od leta 1361, ko je izumrla Aufensteinska rodbina) zaradi nevarnosti izbruha vojne.

11. aprila 1415 je Sigismund podelil Celjskim tudi pravico do krvnega sodstva v Celjski grofiji (v bistvu je potrdil samo pravico, ki so jo imeli že okoli 30 let).

28. aprila 1418 pa so Celjski grofje dobili celotno dediščino izumrle rodbine ortenburških grofov (z njimi so podpisali leta 1377 obojestransko pogodbo o dedovanju v primeru izumrtja rodbine (po moški strani); tako so dobili grofiji Ortenburg in Strmec na Koroškem, kranjsko posestvo in vse njihove nazive in pravice.

Osamosvajanje Celjskih grofov je napredovalo v letu 1423, ko so bili povzdvignjeni v neposredne državne gospode, leta 1431 pa je Sigismund podelil Celjskim grofom pravico do kopanja in obdelovanja rude v vseh njihovih gospostvih. Herman II. je 13. oktobra 1435 umrl.

[uredi] Državni knezi, pokneženi grofje

Po poskusu v letu 1430 je 30. novembra 1436 cesar Sigismund Luksemburški grofe Celjske povzdignil v državni kneze Rimsko-nemškega cesarstva, jih tako razvezal odvisnosti od Habsburžanov in omogočil nastanek Celjske kneževine. Grofiji Celje in Ortenburg-Sternberg Strmec sta bili razglašeni za praporna fevda. Prav tako so dobili pravico do lastnega ograjnega sodišča v Celju, novčni in rudniški regal in pravico do naziva visokorodni (nemško hochgeboren)

[uredi] Dedna pogodba

Marca 1437 so sklenili dedno pogodbo z Goriškimi grofi, 29. junija istega leta pa še desetletno vojaško zvezo s hrvaškimi Frankopani. Zatem je istega leta - 1437 - sledila krajša vojna med Celjani in krškim škofom Janezom Schallermannom, v kateri so bili požgani številni gradovi, posestva, polja in povzročena velika škoda do marca 1438. Premirje so podpisali 23. avgusta 1440.

Po vojni so Habsburžani priznali Celjanom njihov položaj v deželi, a so Celjski morali priznati oblast kneza notranjeavstrijskih dežel. Ta poravnava med Celjani in Habsburžani je vsebovala tudi obojestransko dedno pogodbo v letu 1443. ^[5]

[uredi] Prizadevanja za regentstvo

Celjani so imeli, kot že rečeno, trdne sorodstvene zveze z Luksemburžani, ki so na prelomu 15. stoletja v rokah držali cesarsko krono. Sigismund Luksemburški je nasledstvo cesarske krone, Ogrske, Češke ter Zgornje in Spodnje Avtrije zagotovil svojemu zetu Albrehtu V., ki je postal rimsko-nemški kralj Albreht II., a razmeroma mlad umrl še pred rojstvom svojega prvega sina Ladislava.

Ladislav Posmrni je bil vnuk Barbare Celjske in po očetu Habsburžan ter dedič Ogrske, Češke krone in vojvodine Avstrije, zato je Ulrik II. kot Ladislavov bližnji sorodnik (bratranec Ladislavove matere) leta 1452 dobil skrbništvo nad otrokom. Tako so Celjani pridobili oblast v vojvodini Avstriji, po letu 1456 pa še kraljevo namestništvo na Ogrskem. ^[6]

[uredi] Umor v Beogradu, izumrtje moške linije Celjskih

Ulrik II. v naslednjih letih skrbi za Ladislavove interese, še posebej je aktiven na Ogrskem, kjer madžarski veljaki Ladislavu oporekajo dedno pravico po prestolu. Celjan tako pride v odkrit spor z družino Hunyadi (oče János (Ivan) Hunyadi, sinova Ladislav in Matija, poznejši kralj Matija Korvin), ki se zanj tragično konča, saj je leta 1456 v Beogradu žrtev atentata.

Z umorom Ulrika II. Celjskega, 9.novembra 1456 v Beogradu, je celjska rodbina izgubila zadnjega moškega člana in celjsko posest so po krajši vojni prevzeli Habsburžani.

[uredi] Žovneški gospodje-grofje Celjski

Žovneški gospodje^[7]

• Gebhard (cca 1130-1144)
• Gebhard II (1173-1227)
• Konrad I (u. pred 1255)
• Ulrik I (u. ok. 1265)
• Ulrik II Žovneški (u. ok. 1316)
• Friderik I. Celjski (u. 1359/60), od 1341 grof Celjski, začetnik grofov Celjskih

Genealoški pregled grofov Celjskih^[8],^[9]

A: Friderik I. Celjski (* ~1300-1359) & Diemut z Walseeja

B: Ulrik I. (* ~1331-1368) & Adelhajda, grofica Ortenburška

C: Vilijem Celjski (* ~1361-1398) & Ana Poljska

D: Ana Celjska & Vladislav II. Jagiello, kralj Poljske

B: Herman I. Celjski (* ~1333-1385) & Katarina Kotromanić

C: Hans († 1372) & Margareta Pfannberška

C: Herman II. Celjski († 1435) & Ana, grofica Schaunberška

D: Friderik II. Celjski († 1454) & 1.žena Elizabeta Frankopanska, 2.žena Veronika Deseniška

E: Ulrik II. Celjski († 1456) & Katarina Brankovič

F: Herman IV. († 1452)

F: Jurij († 1443)

F: Elizabeta, zaročena z Ladislavom Hunyadijem

E: Friderik III. (umrl kot otrok)

E: Hans

D: Elizabeta & Henrik V. Goriški

D: Ana & Nikolaj II. Gorjanski, palatin Ogrske

D: Herman III. († 1426)

E: Margareta († 1480) & 1.Herman, grof Montfortski, & 2. Vladislav, vojvoda iz Tešna

D: Ludvik († 1417)

D: Barbara Celjska († 1451) & Sigismund Luksemburški († 1437), rimsko-nemški cesar

E: Elizabeta Luksemburška & Albreht II. Nemški, iz hiše Habsburžanov, nemški in češki kralj

F: Ladislav Posmrtni († 1457), ogrski in češki kralj

F: Elizabeta Habsburška & Kazimir IV. Poljski, kralj

F: Ana Habsburška & Vilijem III. Luksemburški, saški vojvoda

D: Herman IV. († 1426)

B: Katarina & Albreht IV. Goriški

B: Ana & Oto IV. Ortenburški

Stanovi Svetega rimskega cesarstva; Celjski upodobljeni med državnimi grofi

Stanovi Svetega rimskega cesarstva; Celjski upodobljeni med državnimi grofi

Sigismund Luksemburški in Barbara Celjska na koncilu v Kostanzi

[uredi] Posestva in gradovi celjske rodbine

Posestva na Štajerskem:

• Grad Žovnek (1173-1456) (nemško Saneck / Sanegg) (sedež Žovneških gospodov)
• Celjski grad (1333-1456)
• Grad Cmurek (nemško Mureck),
• Grad Bistrica- Slovenska Bistrica (nemško Feistritz)(1368-1456),
• Braslovče - trško naselje (nemško Fraßlau / Fraslav / Fraslaw),
• Grad Dravograd (nemško Traburg) (1387-1456),
• Grad Dobrna (nemško Neuhaus),
• Grad Ivnik (nemško Eibiswald),
• Grad Konjice (nemško Gonobitz / Gonowitz / Goniwitz / Gunivviz),
• Grad Kunšperk pri Bistrici ob Sotli (nemško Königsberg),
• Grad Tabor nad Laškim (nemško Tüffer / Tyver / vest Tyuer),
• Grad Lemberg,
• Grad Livank v Tuhinjski dolini
• Mozirje (nemško Prassberg),
• Koprivnik - pri Moravčah (nemško Rabensberg),
• Grad Ojstrica nad Taborom v Savinjski dolini (nemško Osterwitz)(1280-1456),
• Grad Planina - Planina pri Sevnici (nemško Montpreis/ Momparis),
• Grad Pakenštajn - pri Šmartnem ob Paki (nemško Pakenstein),
• Pfannberg,
• Grad Podsreda (nemško Hörberg / Herberch),
• Radeče trško naselje pri Zidanem mostu (nemško Ratschach),
• Grad Rifnik pri Šentjurju pri Celju (nemško Reicheneck / Reichenegg),
• Grad Rogatec s trškim naseljem Rogatec (nemško Rohitsch),
• Dvorec Strmol pri Rogatcu (nemško Rohitsch),
• Župnija Šentrupert
• Grad Šoštanj (nemško Schönstein),
• Grad Strechau / Ströchau) na Gornjem Štajerskem,
• St. Peter oder Freyenthurn,
• Grad Soteska – tudi Soteški grad pri Veliki Pirešici (nem.:Helfenberg),
• Grad Stopnik – tudi Beli grad ali Hekenberk (nemško Heckhenberg, Heggenberg),
• Grad Šalek v Šaleški dolini (1335-1456),
• Vojnik (nemško Hoheneck (Hohenegg)),
• Grad Vrbovec (Verbovec)(nemško Altenburg),
• Grad Vuzenica (nemško Saldenhofen),
• Waldstein,
• Zavodnje - pri Vojniku (nemško Furteneck),
• Grad Zbelovo - pri Poljčanah (nemško Plankenstein)(1439-1443),
• Žalec (nemško Sachsenfeld),

Prejeti v hipoteko/zastavo:

• Radkersburg - Radgona,
• Stattenberg,
• Wildon,

Posestva na Kranjskem:

• Stari grad pri Otočcu (nemško Altenburg) (1418-1456),
• Grad Polhov gradec (nemško Billichgrätz),
• Grad Smlednik (nemško Flödnig),
• Grad Fridrihštajn (1423-1456),
• Grad Goričane (nemško Görtschach),
• Kočevje (nemško Gotschee)(1418-1456) ,
• Grad Kostel (nemško Grafenwarth in Unterkrain),
• Knežji pot - Grafenweg,
• Krško (nemško Gurckfeld),
• Grad Hošperk - Planina pri Rakeku, (nemško Haasberg),
• Češnjice - Kerstetten,
• Grad Kostanjevica (nemško Landstrass / Landestrost),
• Lipniški grad pri Radovljici (Pusti grad pod Jelovico) (nemško Waldenberg),
• Grad Lož (nemško Laas),
• Litija (nemško Litey / Littai),
• Grad Mehovo pod Gorjanci (nemško Maichau),
• Moravče (nemško Moräutsch),
• Grad Mirna (nemško Neudegg),
• Ortneški grad pri Ribnici (nemško Orteneck),
• Grad Podvin,
• Poljane (nemško Pölland),
• Radovljica (nemško Radmannsdorf)(1418-1456) ,
• Grad Ribnica (nemško Reiffnitz),
• Grad Kamen – ori Begunjah (nemško Stain / Stein),
• Štatenberk v Gornjem Mokronogu (nemško Stattenberg in Obernassenfuß),
• Šrajbarski turn / Leskovški grad (nemško Thurn am Hardt),
• Grad Turn pod Novim gradom pri Potočah ob Kokri (nemško Thurn unter Neuburg),
• Grad Trebnje (nemško Treffen),
• Grad Vipava (nemško Alt Wippach),
• Graščina Višnja gora (nemško Weichselburg),
• Grad Žužemberk (nemško Sosenberch /Sausenberc),
• Grad Bela peč pri Ratečah (nemško Weissenfels),
• Grad Čušperk - pri Grosupljem (nemško Zobelsberg),

Posestva na Koroškem:

• Grad Ortenburg z Ortenburško grofijo (1418-1456),
• Grad Strmec na Koroškem (nemško Sternberg) z grofijo Strmec,
• mesto Špital in Paternion v gornji Dravski dolini,

Posestva na Hrvaškem:

• mesto Varaždin,
• mesto Čakovec,
• Grad Medvedgrad,
• Grad Kalnik,
• Dvorec Krapina,
• Grad Susedgrad,
• Grad Cesargrad (Klanjec),
• Grad Gornja Reka pri Križevcih,
• Grad Gorić - Moslavačka gora,
• Dvorec Trakoščan,
• Grad Bela tudi Pusta Bela na Konščici,
• Graščina Lepoglava,
• Grad Veliki Tabor pri Desiniću,
• Grad Steničnjak pri Karlovcu,
• mesto Samobor,

[uredi] Opombe

[uredi] Viri

• Grdina, Igor. Celjski knezi v Evropi. 1994; Celje 2004.
• Mlinarič, Jože. "Celjani in njihov odnos do samostanov". V Zbornik mednarodnega simpozija Celjski grofje, Stara tema – nova spoznanja. Celje, 1998.
• Štih, Peter. "Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske". V Grafenauerjev zbornik. Ljubljana, 1996.

[uredi] Zunanje povezave

• Vzpon in padec Celjskih grofov